Rad sem duhovnik

»Po Božji milosti sem imel novo mašo v letu 1975, srebrno mašo v svetem letu 2000 in zlato mašo v svetem letu 2025,« je zapisano na zlatomašnikovi podobici. Kot redovnik – frančiškan je Bogu in ljudem služil v Ljubljani na Viču in Tromostovju, v Mariboru, v Ljubljani v Šiški, na Sveti Gori in znova na Viču, in sicer kot kaplan, župnik, magister novincev in bogoslovcev, spovednik in duhovni oče. Odlikuje ga očetovska drža, pozornost do vsakega človeka, ljubezen do domovine in maternega jezika, poznavanje zgodovine, v vsem pa postavlja Boga na prvo mesto. Otroška leta Pri Jakopovih v Vitanju je bilo sedem otrok. Vincencij se je rodil 7. marca 1941, skupaj s sestro dvojčico sta bila najmlajša. »Naša družina je živela skromno. V hiši ni bilo ne vodovoda ne elektrike,« se otroških let spominja p. Zdravko. »Zvečer smo sedli za mizo, skupaj molili in prepevali. Ob nedeljah smo se lepše oblekli in šli k maši, razen kadar je deževalo, ker nismo imeli toliko dežnikov in smo doma molili rožni venec. Po nedeljskem kosilu je oče bral Sveto pismo, največkrat Jezusovo trpljenje. Ob ponedeljkih pa smo pri delu na njivi tekmovali, kdo bo čim bolj dobesedno obnovili Božjo besedo, ki smo jo prejšnji dan slišali.« Ko je bil star devet let, je umrl oče. Mama je ostala s sedmimi otroki sama in ni bilo lahko. Takrat je najstarejši že odhajal k vojakom, drugi pa so poprijeli za delo. »Sestra, ki je lepo brala, je ob večerih sedela pri peči in nam ob petrolejki na glas brala knjige. Nisem imel težav s šolo, nihče me ni priganjal, dela pa je bilo veliko,« se skuša spomniti, zakaj je prenehal hoditi v šolo. »Ministranti so bili predvsem s trga in so se nam zdeli nekaj posebnega, zato o tem, da bi se jim pridružili, nismo niti razmišljali. Kot otrok pa sem enkrat nosil križ pri križevem potu. Doma smo redno molili, v postnem in adventnem času, ko je bilo na kmetiji manj dela, smo zvečer molili tudi rožni venec, po maminem zgledu smo vsi spoštovali prve petke.« Nepričakovano vprašanje »Moj poklic je malo poseben, ker sem se odločil za duhovniški poklic, ko sem prišel od vojakov,« se spominja svojih začetkov na poti duhovništva. Prej o tem ni niti razmišljal, pa tudi pobude za to mu nihče ni dal. Ko je prišel od vojakov, ga je na njegovo presenečenje sestrična prosila, če bi uredil vse potrebno za pogreb njihove služkinje. Teden po pogrebu sta se srečala na trgu in se mu je zahvalila. Nepričakovano ga je vprašala: »Ali bi šel študirat za duhovnika?« Pritrdil je. Povedala je kaplanu, on pa je naročil, naj se čim prej oglasi pri njem. »Govorila sva o tem, kako gledam na svoj poklic,« se tega srečanja spominja še danes. »Zastavil mi je nekaj vprašanj, potem pa pisal v Maribor in Ljubljano, ali me sprejmejo. Ko sem šel za prvi petek k spovedi, mi je v spovednici povedal, da so me pripravljeni sprejeti tako v Ljubljani kakor v Mariboru. Dogovorila sva se, da grem v Maribor, ker je najbliže, pa tudi on je imel tam veliko znancev.« Ko se ozira nazaj, se s hvaležnostjo spominja: »Če me sestrična takrat ne bi izzvala, je vprašanje, kako bi bilo z menoj.« S kaplanom sta potrkala pri frančiškanih, kjer ju je sprejel p. Otmar, in dogovorili so se, da pride čim prej v Maribor. Ni imel končane osnovne šole, zato je hodil v večerno šolo, saj je moral narediti drugi del osemletke. Vestno in zavzeto se je učil. V enem letu je nadoknadil zamujeno in naredil postulaturo. »Ko sem živel z njimi, sem spoznaval njihovo življenje in jeseni leta 1965 vstopil v noviciat v Novem mestu. Za gimnazijo sem bil prestar, zato sem vpisal srednjo ekonomsko šolo, jo uspešno končal in se leta 1971 vpisal na Teološko fakulteto.« Naslednje leto je imel slovesne zaobljube pri frančiškanih in prejel novo ime – Zdravko, leta 1975 pa je bil na svojo željo v Vitanju posvečen v duhovnika, čeprav bi lahko šel v Rim, kjer bi ga posvetil papež. Tako je bila po 220 letih v Vitanju spet nova maša in je bilo zelo slovesno. Po desetih letih je bil posvečen v duhovnika rojak Franci Kovše, ki se ga je slovesnost posvečenja in nove maše dotaknila. Nekaj lepega P. Zdravko je rad duhovnik. »Stati tu pred Teboj in Ti služiti,« povzame svoje poslanstvo. »Če jemljemo vero zares, smo v veri lahko tudi šibki, oznanjamo pa to, kar uči Sveto pismo. Duhovniški poklic je nekaj lepega in ne vem, kaj bi sicer lahko bil. Kot duhovnik in župnik sem si prizadeval za redno bogoslužje, vedno pa sem bil pozoren, da sem najprej redovnik, in vestno opravljal svoje redovniške obveznosti, potem pa sem lahko bil tudi pastoralni delavec. Vsega dela ne zmorem sam. Skupaj več vemo, zato smo se posvetovali in si pomagali.« Rad se spominja svojih prvih let duhovništva na Viču, ko je sodeloval pri ustanavljanju skupin Ave, Gloria in Vasovalci, od nekdaj pa spodbujal ljudsko cerkveno petje. »Verouk sem imel zelo rad. Tako zelo rad, da sem včasih naredil kakšno napako. Tako nisem šel na tetin pogreb, ker se mi je zdelo škoda opustiti tri ure verouka. Starše prvoobhajancev in birmancev sem vabil na srečanja in so se odzvali (3–4-krat letno).« Zanimivo, da so se kasneje še želeli srečevati, čeprav so bili otroci že srednješolci. Župljane je obiskoval po domovih in še zdaj pozna vse ulice, ki jih je tolikokrat prehodil. »Hvaležen sem, da sem vztrajal in da kakšnih večjih odklonov ni bilo. Vedno sem si prizadeval, da bi naredil najbolje. Kaj tudi ni šlo, Bog pa je priskočil na pomoč.« V znamenje hvaležnosti in v razmislek ob izzivih, ki so pred nami, je ob zlati maši izdal tudi knjigo Razmišljanja.

Rad sem duhovnik

Rad sem duhovnik

Otroška leta

Za tiste, ki si jih poklical

»Svetilka, ki gori in sveti«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.