»Nekaj smrdi ... Mediji pokažejo eno plat. Sami lahko poiščete drugo plat. Mi vam pokažemo zadnjo plat.« Pod tem zafrkantskim vodilom na družbenih omrežjih od konca lanskega leta spremljamo pravo reko domislic, ki s satiro in parodijo prečiščujejo Avgijev hlev slovenskega javnega prostora in vanj usmerjajo svežo humorno vodo, ki (sodeč po izbiri tematik, uporabljenih primerah in zornem kotu) izvira tudi iz krščanskega studenca. Kako je nastal ta projekt, po katerem ključu so izbrane njegove »tarče«, kako je sploh s humorjem v slovenski družbi in posebej v katoliškem občestvu …, smo se pogovarjali s člani ožjega uredništva Zadnje plati. Seveda anonimno. A najbrž velja širši javnosti pojasniti tudi to dejstvo, zato je bilo prvo vprašanje …

… zakaj se vam anonimnost zdi potrebna? Če si dovolim sugestijo: morda tudi zato, ker v Sloveniji vedno na prvo žogo presojamo, kdo govori in ne kaj govori in torej izrečenega ne presojamo po vsebinski (ne)tehtnosti, temveč...