Nekateri od slovenskih romarjev na SDM so bili prvič v tako oddaljeni državi ali vsaj prvič v Latinski Ameriki. Marsikaj, kar je tam vsakdanje, je romarje presenetilo.

Ko se odpravljaš v neko drugo deželo si vedno pripravljen, da bo tam drugače kot doma. Saj zato pa potuješ, da vidiš še kaj drugega! Ampak še najbolj te presenetijo majhne stvari, ki jih vodiči ne omenjajo.
Na primer: domov sem prišla s premočenimi hlačami in čevlji. Avtomatično sem začela iskati radiator, na katerega bi jih lahko obesila. Šele ko v sobi ni bilo nobenega, sem ugotovila, kako zelo neumo je moje početje. Saj je sedaj zima, pa ljudje okoli hodijo v kopalkah!

Druga malenksot, pri kateri se lahko hitro zmotiš, je metanje toaletnega papirja v kos, ne v školjko. Za nas morda rahlo nenavadno, vendar se lahko stranišče hitro zamaši in potem nastanejo velike tezave.
Poleg tega tudi voda iz pipe za nas ni pitna, imajo poseben nacin vstopanja in izstopanja iz metroja, poleg tega pa poleg podzemnega poznajo tudi nadzemno varianto – zaradi terena je gradnja podzemne železnice zelo zahtevna, tako jo nadomešča morje avtobusov.

Laže kot na vse to se navadiš na ljudi. So zelo odprti, kar naprej se objemajo in držijo za roke, kar je lahko šok za malce hladne in zadržane Slovence. Vendar opažam, da smo se v skupini, po nekaj tednih v Braziliji, ne le navadili, ampak že kar nalezli takšnega obnašanja.

Presenetila nas je tudi gostoljubnost domačinov. In to v zelo pozitivnem smislu. Kamorkoli smo prišli, smo se počutili kot doma: prijazno so nas sprejeli, z njimi smo navijali ob gledanju nogometne tekme, gledali smo filme, poskušali doma pripravljeno in za te kraje značilno hrano ... Skratka, postali smo del družine.

Če povzamem: ni vsak “kulturni šok” slab. Od časa do časa je celo zelo dobro, da te kaksna stvar malce pretrese in šokira, da ne jemlješ več vsega za samoumnevno in da vidis, da je svet zelo pester in raznolik. In da je to dobro!








Eva Gajšek
Foto: Matija Omejec