Ratzingerjev študijski krožek je del svojega vsakoletnega akademskega srečanja prvič odprl tudi za javnost. Na sobotnem simpoziju v Rimu so razpravljali o »aktualnih izzivih duhovniškega posvečenja v Cerkvi«. Kot je v pozdravnem nagovoru dejal kardinal Kurt Koch, so se želeli soočiti s »krizo duhovništva«, ki je posebej očitna po razkritju škandalov zaradi spolnih zlorab.

Zelo potrebna duhovna prenova pa bo lahko uspela le na temeljih Božje besede in cerkvenega izročila, je zapisano v poslanici starega in novega študijskega krožka Josepha Ratzingerja/Benedikta XVI., ki so jo prebrali ob koncu srečanja: »V obdobju krize in bolečega čiščenja Cerkve ozdravljenja in pomoči v prvi vrsti ne prinašajo strukturne reforme, temveč pristno živeto pričevanje vere.«

Več predavateljev je kritično ocenilo preveliko osredinjenost na strukturne reforme, predvsem v nemško govorečem prostoru, kar bi lahko privedlo do »novih oblik duhovništva«. Za Katoliško cerkev pa ostaja zakramentalni značaj škofovskega, duhovniškega in diakonskega posvečenja ter odnos do evharistije temeljnega pomena, je med drugim poudaril nekdanji profesor dogmatike v Bonnu, Karl-Heinz Menke.

Po besedah izvedenca za cerkveno pravo Christopha Ohlyja »Cerkev brez duhovnikov po volji Jezusa Kristusa ni mogoča«. V skladu z Ratzingerjevo teologijo se je treba izogibati dvema skrajnostima: po eni strani pragmatičnemu, funkcionalističnemu stališču, da se duhovništvo dojema »zgolj kot služba«, po drugi strani pa se ne smemo prepustiti staremu, poganskemu razumevanju, po katerem duhovnik deluje iz sebe in ureja povezanost z Bogom.

Dunajska teologinja Schlosserjeva v podporo celibatu

Dunajska teologinja Marianne Schlosser je v svojem prispevku odločno podprla ohranitev celibata. Razprave o obvezni dosmrtni neporočenosti so se pojavljale že v 14. in 19. stoletju. Če bi se Cerkev odločila, da je odločitev za celibat v rokah duhovnika, bi neporočenost izgubila karizmo in obenem javni pomen. Duhovništvo, meni Schlosserjeva, bi postajalo vedno manj pomembno in bi služilo le izvajanju duhovniške službe.

Kardinal Gerhard Ludwig Müller pa je opozoril, da bi morali škofje pri izbiri dobrih duhovniških kandidatov upoštevati teološka merila. Zgrešeno je, da se pri tem opirajo predvsem na psihološke in sociološke odločitve, ki imajo svoje korenine v ateističnih filozofijah. V Cerkvi potrebujemo »telesno zdrave, krepostne može, ki bodo pričevali za vero«. V nasprotnem primeru naj ne bi bili upravičeni do duhovniške službe. Možje so za duhovniško službo »poklicani, izbrani, poslani in usposobljeni od Boga«.

Vir: Kathpress
Foto: Vatican Media