Ravnanje, ki le podaljšuje trpljenje?

Poltretje leto po izkopu posmrtnih ostankov 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasni« hrambi v javnosti nedostopni garaži kočevskega komunalnega podjetja so pristojni sprožili postopke, da bodo posmrtni ostanki dostopni za pietetni poklon, molitev in blagoslov. 31. marca se je začela in prve aprilske dni končala njihova selitev v kostnico pokopališča Lipica pri Škofji Loki. Žal pa to dejanje ni usklajeno z vladno komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč in svojci roških žrtev; njihovo upravičeno pričakovanje je namreč, da je pogoj za premik posmrtnih ostankov vladni sklep glede lokacije pokopa v Ljubljani. Takega sklepa pa (še?) ni. Ministrova najava Pojdimo po vrsti. Minister za obrambo Borut Sajovic, ki je pristojen tudi za vojna grobišča, je na zadnji marčni dan na tiskovni konferenci javnost obvestil, da se je začel prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz prostorov kočevske komunale v državno kostnico v Škofji Loki. Minister je v izjavi za medije pojasnil, da so bili posmrtni ostanki žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico, začasno shranjeni v neprimernih kletnih prostorih kočevske komunale. Okolico kostnice, ki so jo na pokopališču Lipica v Škofji Loki leta 2009 zgradili v ta namen, pa so uredili v skladu z običaji, tako da je tam omogočen prižig sveč in spoštljivo spominjanje, kot je dejal Sajovic. To je bila za čas, ko še ni sprejeta odločitev za dokončen pietetni pokop teh žrtev, tudi zahteva množičnega duhovniškega apela, prvič prebranega na spominski slovesnosti v Kočev- skem rogu junija lani. Spomnimo: duhovniki črnomaljske in kočevske dekanije so vladi med drugim predlagali in jo prosili, naj »omogoči javnosti na začasni lokaciji fizičen dostop do ostankov pokojnih, še zlasti svojcem in duhovnikom. Predvsem se naj ob naše pokojne postavi križ, ki govori o njihovi veri, in viden napis z osnovnimi podatki. Na vidnem mestu naj bo pojasnilo, zakaj še niso pokopani.« Apelu so se s podpisi že od vsega začetka pridruževali tudi drugi duhovniki, množično od lanske jeseni dalje, tako da je apel doslej podpisalo okoli 500 duhovnikov. Minister za obrambo je omenil to duhovniško pismo (njegov prvi podpisnik je črnomaljski dekan in nekdanji kočevski župnik Tone Gnidovec) kot eno ključnih spodbud za premestitev posmrtnih ostankov roških žrtev iz Kočevja v Škofjo Loko. 31. marca se je ta selitev torej začela, naslednja dva dneva pa, kot je dejal minister, na »skrajno spoštljiv in pieteten način« nadaljevala z manjšimi pogrebnimi vozili; to pa naj bi prispevalo k temu, da »zapremo boleče obdobje naše zgodovine«. »Naše začudenje je hkrati ogorčenje« Na škofjeloško kostnico kot novo možno začasno lokacijo hrambe 3.450 roških žrtev so lani spomnili tudi v Komisiji Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi dr. Jože Dežman – seveda ob pričakovanju, da je hkratna naloga pristojnih omogočiti pokop žrtev v skladu s pričakovanji svojcev, to pa je pokop v slovenski prestolnici. Prav v to smer gre kritična izjava, s katero se je komisija takoj odzvala na začetek premeščanja posmrtnih ostankov roških žrtev. Komisija je res imela pred očmi tudi škofjeloško kostnico, a je v pogovorih s predstavniki ministrstva jasno dala vedeti, da je prenos iz Kočevja mogoč samo ob jamstvu, da bo 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico pokopanih v Ljubljani. Poteza ministra za obrambo tega ne potrjuje. Člani komisije za grobišča so zato z velikim začudenjem sprejeli na znanje izjavo ministra za obrambo Boruta Sajovica glede prenosa posmrtnih ostankov umorjenih iz Jame pod Macesnovo gorico. »Naše začudenje je hkrati ogorčenje, saj smo novembra lani sodelovali na srečanju predstavnikov političnih strank, komisije in civilne družbe, ki predstavlja svojce umorjenih, ki ga je gostila predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Prav tam je bilo soglasno stališče svojcev in predstavnikov Katoliške Cerkve, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov iz ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa, ki naj bi bila Ljubljana – glavno mesto države,« beremo v izjavi, ki jo je podpisal dr. Dežman. Ob tem spomni, da je komisija za grobišča na nedavni seji gostila ministra za obrambo Boruta Sajovica, ki je potrdil namero odkritega pogovora in dogovora s svojci žrtev ter iskanja njihovega soglasja glede lokacije in načina dokončnega pokopa. Ministra je komisija seznanila z vsemi svojimi dosedanjimi sklepi, ki obravnavajo pokop vseh izkopanih žrtev iz prikritih morišč in grobišč, in doseženo je bilo soglasje, »da je sklep Vlade Republike Slovenije glede lokacije pokopa v Ljubljani predpogoj za premik posmrtnih ostankov iz Kočevja«. Kaj torej pomeni izvedba tega premika, se sprašujejo v komisiji: »Ali lahko – ne glede na dejstvo, da je minister sam odločil o stvareh, ki so v zakonu izvirna pristojnost komisije – razumemo to potezo v kontekstu jasne odločitve vladne koalicije, da je opredelila pokopno mesto nepokopanih žrtev v Ljubljani? In da v ta namen lahko pričakujemo sprejem ustreznih prostorskih načrtov, ki bodo pokopališče državnega pomena ustrezno umestili v prostor?« Tako so namreč člani komisije razumeli ministra na seji, ki se je je udeležil, in pri izvedbi tega lahko računa na pomoč komisije. »Minister in člani komisije lahko v bodoče konstruktivno sodelujemo v medsebojnem zaupanju, le če se dogovori in sklepi spoštujejo,« ob tem opozarja dr. Dežman. Komisija, ki jo vodi, vztraja na svojih sprejetih stališčih, soglasno podprtih pri civilni družbi, da »dostojnost in spoštljivo ravnanje s posmrtnimi ostanki ni zgolj vprašanje lokacije začasne hrambe, ampak odnos do pokojnih kot 3.450 posameznikov, ki so revolucionarno likvidacijo doživeli v odročnosti kočevskih gozdov in bili potem izbrisani iz spomina. Dostojnost predpostavlja, da brez ozira na lastno politično prepričanje ali osebno mnenje o njihovi medvojni vlogi, njihovo tragedijo vidimo kot nečloveško in za sodobno slovensko demokratično kulturo neopravičljivo razčlovečenje, ki naj bodočim rodovom služi kot opomin pred nasilnim reševanjem političnih razlik.« Člani komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč v sklepu izjave izražajo obžalovanje, ker jih minister ni seznanil o svojih pogovorih ali dogovorih z drugimi osebami, ki so morda vplivale na njegove odločitve glede premestitve posmrtnih ostankov; hkrati pa so izrazili pričakovanje, da jih v bodoče vlada, minister in strokovne službe predhodno obveščajo o vseh svojih namenih, ki sodijo v pristojnost komisije, »ali pa člane komisije razrešijo, ker nam ne zaupajo«. »Nadaljevanje agonije in travmatiziranja svojcev« Na preselitveno potezo ministrstva za obrambo, neusklajeno s predstavniki organizacij, ki predstavljajo svojce roških žrtev, se je z izjavo za javnost kritično odzvalo tudi društvo Združeni ob Lipi sprave. Predsednik društva dr. Janez Juhant prestavitev žrtev iz Kočevja v Škofjo Loko brez poprejšnjega dogovora o ureditvi njihovega dostojnega pokopa presoja kot nadaljevanje agonije in travmatiziranja svojcev po vojni in med njo pobitih žrtev. »Prenos pobitih žrtev iz Kočevja v kostnico v Škofjo Loko pomeni, da pristojni ne nameravajo urediti dostojnega pokopa žrtev, pač pa ga odložiti za nedoločen čas. Temu odločno nasprotujemo, saj gre za teptanje pravic žrtev in njihovih svojcev do osebnega groba kot tudi stališč strokovne javnosti, društev in vseh, saj gre za pravico, da se pokop enkrat za vselej opravi in rehabilitira žrtve, kot predvidevajo naš ustavni red in mednarodni dokumenti, ki jih je podpisala Slovenija,« je v izjavi za javnost zapisal dr. Janez Juhant. Tàko ravnanje po njegovih besedah »le podaljšuje trpljenje, ki so ga povzročili revolucionarji, in je ovira za spravo med nami, saj država ne spoštuje demokratičnih stališč in določb mednarodnih konvencij, če ne obsodi grozot revolucije. Protipraven anonimen prenos je le odlaganje rešitve, ne pa korak k spoštljivemu in dostojnemu načinu, da 'zapremo boleče obdobje naše zgodovine', kot je omalovažujoče in samovoljno zapisal izvajalec, minister Borut Sajovic.« Gre za nesprejemljivo ravnanje, ki ni brez posledic. Dr. Juhant opozarja: »Svojci žrtev ostajajo drugorazredni državljani, med nami in dediči izvajalcev revolucije zija prepad, Slovenija pa ostaja brezpravna družba. Tudi zaradi zahtevnih razmer v svetu bi pristojni vladajoči morali to opraviti, saj je pogoj za krepitev demokracije in ureditev spravnih procesov med nami.« Blagoslov in zvonjenje v slovo A da ne bo pomote in napačne predstave: premestitev posmrtnih ostankov, ki je vendarle korak v smer pietetnega dostopa do pobitih, kar je ena od upravičenih zahtev svojcev in duhovnikov, je bila dejansko izvedena dostojno in spoštljivo. Od mrtvih, ki so na Kočevskem ležali 80 let (od pomladi 1945 v Jami pod Macesnovo gorico, od jeseni 2022 pa tako rekoč v mestnem središču), se je kočevsko verno občestvo poslovilo z župnikovim blagoslovom zadnjega vozila s posmrtnimi ostanki in zvonjenjem iz zvonika župnijske cerkve sv. Jerneja, kjer je bila 31. oktobra 2022 za 3.450 mož in fantov iz roškega brezna darovana maša zadušnica. Zdaj ostaja vztrajanje, da se čim prej določi pokopno mesto zanje v Ljubljani.

Dostop do članka (47174)

Ravnanje, ki le podaljšuje trpljenje?

Ravnanje, ki le podaljšuje trpljenje?

Ministrova najava

Dobrodelni koncert Marijanske Vincencijanske mladine

Kako zdravi so duhovniki?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.