Nedavno posvečenje štirih škofov, članov Duhovniške bratovščine sv. Pija X., brez papeževega dovoljenja v mestu Écône v švicarskem kantonu Wallis (1. julija), je Vatikan označil kot »razkolniško dejanje« (atto di natura scismatica). Tako delivci kot prejemniki posvečenja so si s tem nakopali kazen izobčenja iz Cerkve, ki se razteza tudi na druge duhovnike in diakone Bratovščine.

Prikličimo si v spomin glavna dejstva. Začetnik tradicionalistične Bratovščine sv. Pija X. je francoski nadškof Marcel Lefebvre (1905–1991). Prepričan je bil, da je Katoliška Cerkev na 2. vatikanskem koncilu (1962–1965) šla predaleč v svojem odpiranju sodobnemu svetu, posvetni, tudi ateistični kulturi, drugim krščanskim cerkvam in drugim verstvom. S tem naj bi se izneverila izročilu (tradiciji) in dovolila, da so vanjo vdrle pogubne ideje francoske revolucije: »svoboda« – z načelom verske svobode in svobode vesti, »enakost« – z demokratizacijo Cerkve ter »bratstvo«, ko išče edinost z drugimi, po njegovem »krivoverskimi« cerkvami (ekumenizem).

V teh idejah tradicionalisti vidijo nedopusten in usoden prelom z izročilom. Poleg tega se, zgroženi nad liturgično prenovo po koncilu, neomajno oklepajo starega, predkoncilskega bogoslužja v latinščini. Zanje je latinska maša, kot jo je uzakonil tridentinski koncil v 16. stoletju, nedotakljiva svetinja – govorijo o »maši vseh časov«. Bratovščina ima svoja semenišča, duhovnike in redovnike in šteje od 600.000 do 800.000 vernikov.

Nadškof Lefebvre je leta 1988 brez dovoljenja Vatikana posvetil štiri škofe in s tem napravil prvo »shizmatično dejanje«. Vatikan ga je izobčil skupaj z novoposvečenimi škofi. V sredo, 1. julija letos, se je torej zgodovina ponovila. Posvečenja štirih škofov so po cerkvenem pravu sicer veljavna, a nedopustna.

Pogled v zgodovino Cerkve pove, da je po koncilih – vseh je bilo doslej 21 – vedno znova prihajalo do razkolov: dvakrat že v 5. stoletju in enkrat v 19. stoletju. Razkolne skupine so vedno Cerkvi očitale, da se je izneverila izročilu in vpeljala nekaj novega, česar to izročilo ne pozna.

Kardinal Joseph Ratzinger je že leta 1985 kritiziral vračanje nazaj pred 2. vatikanski koncil z izgovorom, da je koncil kriv za pokoncilsko krizo in upad vere. Zapisal je: »Ne moreš se oklepati tridentinskega in prvega vatikanskega koncila in hkrati zametati drugega vatikanskega. Kdor odklanja tega, odklanja avtoriteto, ki nosi in podpira vse prejšnje koncile. Tradicionalizem je nelogičen: priznava papeže do Pija XII., kasnejše pa odklanja. Zvestoba Svetemu sedežu ne more biti deljiva. Koncil ni prelom s tradicijo in ne dopušča niti vračanja nazaj niti neučakanega bega naprej.«

Tradicionalizem je po Ratzingerjevi sodbi nastal kot reakcija na pokoncilsko razvodenitev vere, na zlorabe in pretiravanja v pokoncilski prenovi, ki so se ugnezdila ponekod na Zahodu v obliki površnega, poplitvenega in našarjenega bogoslužja, ki je pometlo z vsem skrivnostnim. Naj dodam prepričanje, da do takšnih zlorab pri nas ni prihajalo tudi po zaslugi treznih duhovnikov in odličnih liturgikov, kot je bil profesor Marijan Smolik.

Prefekt rimskega dikasterija za edinost kristjanov kardinal Kurt Koch privržencem Lefebvra očita, da se trmasto oklepajo izročila izključno od tridentinskega koncila dalje. Drugi vatikanski pa upošteva celotno tradicijo od začetka in se obenem sooča z izzivi časa. Oboje je potrebno: zvestoba tradiciji in odprtost za sedanjost in prihodnost, slednje pa Bratovščina povsem odklanja.

Kardinal Koch vzame v misel tudi katoliške vernike, ki jih privlači »izredni obred« svete maše (v latinščini), ne da bi obenem sprejemali vso ideološko nadgradnjo Bratovščine. Njim bi bilo treba spet priti naproti in jim ponuditi nove poti, ker je papež Frančišek zelo omejil dostopnost »izrednega obreda«.

Kardinal Koch upa na nove pogovore z Bratovščino v prihodnosti, da bi končno vendarle našli pot nazaj v Katoliško Cerkev. Meni, da morda omenjeno dejanje Bratovščine prehitro imenujemo »razkol«. Že Janez Pavel II. je leta 1988 uporabil previdnejši izraz – »shizmatično dejanje«, ki se nanaša na tiste, ki so posvečenje opravili, in one, ki so ga prejeli, ne pa na celotno Bratovščino. To pa še ni razkol v pravem pomenu besede. O kazni izobčenja pa velja: gre za zdravilno kazen, ki ni nekaj dokončnega, ampak je povabilo izobčenim k pokori, k temu, da stopijo na pot vrnitve.

Nemogoče je v pristojnosti Svetega Duha. (Kurt Koch)

Čeprav je s tem dogodkom zadana rana Cerkvi, zagotovo smemo računati na delovanje Svetega Duha, ki je »Mojster nemogočega«. »Mi smo odgovorni samo za to, kar je mogoče; 'nemogoče' pa je v pristojnosti Svetega Duha,« je svoje razmišljanje ob tem žalostnem dogodku duhovito sklenil kardinal Kurt Koch.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (28/2026).