Presenečen ugotavljam, kako velik je včasih razkorak med tem, kar z lastnim razumom sprejmemo za versko resnico in kako ta odmeva – ali pa tudi ne – v našem življenju. Ni mi čisto jasno, zakaj je tako. Morda k temu prispeva tudi naš župnijski verouk, ki posnema šolski model, čeprav vemo, da se vera prenaša predvsem preko izkušenj, ki jih živimo v odnosih med nami in Bogom. Vera sicer vključuje verske resnice. Kateheza pa je učinkovita, kadar ne podaja zgolj nauka, ampak nagovarja otroka v njegovem čustvenem, socialnem, telesnem in duhovnem stanju.

Kot primer lahko navedem katehezo, ki sem jo imel s prvošolci v času pustovanja, ko so k verouku prišli našemljeni v pustne kostume. To veroučno uro bi najraje preskočil. Otroci so bili v svojem domišljijskem svetu, k večjemu živ-žavu pa so svoje dodali še krofi in sladkarije, ki so jih spravili na visoke obrate.

Učna snov za tisto uro nikakor ni sovpadala s to pustno sceno. Zato sem dal najprej besedo njim. Vsak posebej je povedal, koga pred...