Menihi iz samostana Tibhirine. Foto: arhiv Družine



L. 1996 je pretresla Francijo in ves svet novica, da je bilo v noči s 26. na 27. marec sedem menihov iz trapistovskega samostana Naše Gospe na Atlasu v kraju Tibhirine v Alžiriji odpeljanih in umorjenih. Pariški kardinal Jean Marie Lustiger je ob izgovarjanju imena vsakega od njih ob oltarju katedrale Naše ljube Gospe simbolno ugasnil svečo. Kakor da bi slutil, da je za nekaj časa ugasnilo upanje na mirno sožitje in bratsko življenje v tej deželi ter da takšna skupnost samostanskih bratov kot otoček sredi islamskega sveta še dolgo ne bo več zaživela. Toda ti bratje so nam zapustili čudovito dediščino, svoj duhovni testament, ki v obliki duhovnih izrekov, ki spominjajo na puščavske očete, pomeni veliko sporočilo za vse duhovne ljudi različnih ver in religioznih občutij. Ko so v tisti noči odhajali drug za drugim v temo in smrt, so šli tudi svetlobi vstajenjskega jutra naproti. Tega se zaveda vsa Cerkev in jih je 8. decembra 2018 razglasila za blažene. Samostanska skupnost nam je v svoji več kot 60-letni zgodovini zapustila izredno dediščino, ki pravi, da je treba do konca upati in da so zrna dobrote v srcu vsakega človeka, čeprav na trenutke v zgodovini človeštva sovraštvo in srd zatemnita um in zakrkneta srce.

Filmska upodobitev

Gotovo je k širokemu poznavanju meniške skupnosti v gorovju Atlas pripomogla tudi filmska upodobitev njihovega življenja, ki smo jo prav tako lahko videli v Slovenji in je v prevodu našla lep pomen: »Božji možje«. Zanimivo je, da je igralska ekipa nekaj časa resnično živela v enem od cistercijanskih samostanov, da bi se navzela njihovega duha in da bi razumela, kako se v redovniškem življenju prepletajo ritmi molitve, dela in premišljevanja. Igralci so začutili, da pristno duhovno krščansko življenje človeka ne odteguje od ljudi, prav nasprotno, pomaga mu, da se z mističnih višav spusti najgloblje v trpeče duše in postane čisto blizu najbolj potrebnim in zapuščenim. Zato so zelo avtentično uprizorili podobe bratov, ki se po besedah apostola Pavla »veselijo z veselimi ter jokajo z jokajočimi«. Film je navdušil in prejel celo veliko nagrado žirije l. 2010 v Cannesu, pred dnevi umrli igralec Michael Lonsdale pa še filmskega cezarja za vlogo brata Luke. Dejal je, da je lik tega brata tako močno ponotranjil, da zaradi njega odslej živi drugače in o njem tudi pričuje.

Puščava je ozelenela

Založba Družina se je odločila, da izda izreke krščanskih mučencev 20. stoletja. Drobna knjiga se najprej naslanja na prvo zbirko njihovih izrekov, ki so jih sorodniki, prijatelji in drugi menihi sestavili iz njihovih pisem ter beležk pod naslovom Srečni, ki upajo, duhovna avtobiografija (Pariz 2018). Izreki izzvenijo zelo pristno in nas ganejo, saj imamo občutek da naslavljajo prav nas. Razkrivajo nam onemelost pred skrivnostjo življenja, kaj šele samega Boga in njegove ljubezni. Kolikšen pogum imajo ti bratje, da izrazijo svojo šibkost in krhkost, svoje meje in grešnost. Njihovo srce je prav tako puščava, toda v tej puščavi je razpoložljiv prostor, da se lahko v njem naseli Bog. Puščava je pogoj, da pride do razodetja presenetljivega in ljubečega Boga.

V duhovnem kontemplativnem življenju ima puščava močno simboliko. Najprej je to pokrajina, kjer se nebo in zemlja stikata brez predhodnih gora in vzpetin, se pravi neposredno. To pomeni, da se mora človek v puščavi nujno srečati z absolutnim in mu ne more uiti. Radikalno mora izbirati med dobrim in zlom. Če se odloči za Nebo, se bo Duh sklonil nadenj in bo lahko stopal naprej. Toda lahko se odloči za zlo, sebično preživetje ali celo za zločin. Njegov pogled ne bo šel svetlobi naproti, ampak se bo kakor Kajnov zmračil.




Spomnimo se, da so Izraelci 40 let tavali po puščavi in se izčistili ter postali nov, mlad narod. Tudi Kristus se je postil v puščavi 40 dni in potem ga je hudobni duh skušal, a zaradi tega je bil zrel za javno delovanje.

V puščavi je treba sprejeti svojo nemoč in človek lahko doživi v svoji globini Boga le, če mu prepusti pobudo in sprejme njegove izzive. Z njim lahko premaga skušnjave sebičnosti, moči in časti. Šele potem doseže neko zrelost in se vrne k delu.
Zaradi tega tudi menihi iz skupnosti odhajajo za določen čas v samoto puščave, da bi duhovno dozoreli in se potem znova z novo svežino vrnili med svoje brate in k ljudem.

V samostanskem življenju meniha so prav tako trenutki molka. Kontemplativni redovnik vsak dan znova podoživlja tišino in zbranost ter si vzame čas za oživljanje puščavske izkušnje, da bi tako ostal blizu trpečim, osamljenim in tem, ki jih okolica ne razume.

Toda okoli meniha puščava postane rodovitna. Zato imajo vsi samostani tudi vrtove, ki imajo tudi simbolni pomen. Zeleni nasadi okoli samostana so podoba ozelenelega srca njegovih menihov. A tako samostanski vrt kot tudi redovniško srce ostajata odprta za slehernega človeka.

Izčiščena ljubezen

Knjižica se začenja s poglavjem o odrekanju. Stalno odrekanje pomeni nenehno osvobajanje. Ljubezen zahteva svobodo srca. Kako težko je samo biti, biti za ljubezen in ne pustiti, da bi nas imele v posesti reči, oblast in slava. Najteže pa je premagati skušnjavo, da bi posedovali Boga. Bog ostaja svat menihove duše, ki bo prišel, ko bo prišel, čisto nenadejano, Bog je vedno čisto presenečenje.

Tako se odpoved razodene kot odločitev za cvetoče življenje. Samostanski vrt je kakor menihova duša, kjer človek sicer nekaj nasadi, toda samo milost Božje dobrote daje rast. Redovnik je veliko zastonj prejel, za­stonj mora dati naprej. Zato tudi že omenjeni brat Luka vzklikne v pismu svojemu predstojniku: »Če bi obljuba čistosti človeka izsušila, se tisti, ki bi jo dal, ne bi bil posvetil ljubezni, ampak smrti. Na koncu tega življenja bomo sojeni po ljubezni, in dodajam, z Ljubeznijo.«

V uvodu knjižice alžirski nadškof Paul Desfarges poudarja, kako je ta knjižica izredna, saj spregovori o notranjem svetu sedmih blaženih trapistov, ki so svojo blaženost živeli že za časa tukajšnjega življenja. Opozori pa tudi na spremno besedo njihovega sobrata Jeana Pierra, ki umešča izreke menihov med molivce različnih veroizpovedi, zato imajo njihove izpovedi veliko vrednost tudi za medverski dialog. Naj nas ti pretresljivi izreki vedno znova napotijo k izčiščenju naše borne ljubezni.
_ _ _

*Več o knjiži Živeti puščavo TUKAJ in TUKAJ.*

*Knjigo lahko prelistate TUKAJ.*

*O avtorju članka TUKAJ.*