»Prevladuje občutek, da so, tako za Italijo kot za Evropo, najboljša leta že minila in da nove generacije čaka prihodnost nestalnosti in negotovosti. /…/ Tako se bližamo najglobljemu in odločilnemu razlogu za šibko upanje v svetu, v katerem živimo. Ta razlog konec koncev ni drugačen od tistega, ki ga je apostol Pavel nakazal kristjanom iz Efeza, ko jih je spomnil, da so bili, preden so srečali Kristusa, 'brez upanja in v svetu brez Boga' (Ef 2,12). Naša civilizacija in naša kultura, ki sta prav tako srečali Kristusa pred dva tisoč leti in bi bili posebej tukaj v Rimu neprepoznavni brez njegove navzočnosti, pa vendar vse prepogosto postavljata Boga na stran, brez Njega organizirata osebno in družbeno življenje; prav tako mislita, da se o Bogu ne more vedeti ničesar, ali pa celo zanikata njegov obstoj. Vendar pa, ko Boga pu-
stimo ob strani, nobena od stvari, ki imajo resnično težo, ne najde več trdnosti, vsa naša velika in drobna upanja so tako položena na praznino.« papež Benedikt XVI.