Praznovanja so mi običajno precej v breme. Zahtevajo veliko priprave, organizacije in stresa. Še posebej naporno mi je bilo vsakokrat, ko smo se v družini pripravljali na sveti krst. Zunanje priprave, sploh pogostitev, hitro zameglijo bistvo dogodka, ki ga praznujemo. Z dojenčkom je vse skupaj še težje. Vsakič me je mikalo, da bi zakusko preskočili.

Ko gledam nazaj, sem hvaležna, da nisem podlegla skušnjavi. Starši si za svoje otroke želimo le najboljše – da bi bili ljubljeni, varni, zdravi, uspešni, srečni … Tisti, ki jih vzgajamo v veri, pa tudi, da bi zgradili odnos z Bogom in si zagotovili večno življenje. Ta pot se začne s krstom, ki je največje darilo, ki ga lahko damo svojemu otroku.

S krstom otrok postane Božji otrok, dobi najboljšega brata, Jezusa, in mamo v nebesih, ki zanj posreduje in z ljubeznijo bdi nad njim. Ob krstu postane tudi del velike družine, Cerkve, ki zanj moli. S krstom mu je izbrisan izvirni greh, ki ga je ločeval od Boga, prejme pa Svetega Duha, Božjo moč, ki...