Smer – globalni Jug

Trditev papeža Pavla VI., da je »prelom med kulturo in evangelijem brez dvoma drama našega časa«, imamo morda vsak dan bolj za samoumevno, čeprav jo je zapisal že leta 1975 v svoji apostolski spodbudi O evangelizaciji. Toda samoumevnost tega pogleda postavlja pod vprašaj paradoks, da se je prelom med vero in kulturo od tedaj samo še poglobil, hkrati pa je postal že povsem irelevanten. Ali naj bi to pomenilo, da je papeževa trditev izgubila na pomenu zato, ker smo že podpisali kapitulacijo in nas prelom nič več ne vznemirja? Paradoks je samo navidezen. Prelom med vero in kulturo je namreč izključno problem krščanstva v Evropi, ki je že davno izgubilo primat na globalni ravni. Philip Jenkins, profesor na Pennsylvania State University, je na osnovi analiz statističnih podatkov o demografskem položaju sodobnega sveta prišel do spoznanja, da je prihodnost krščanstva na globalnem Jugu. Dolgo smo mislili, da je krščanstvo nekakšno izvozno blago kapitalističnega Zahoda, ostanek evropsko-ameriškega imperializma, ki naj bi se zato nikoli ne moglo vcepiti na kulture južne poloble. V resnici je krščanstvo že postalo pristno – avtohtono – afriško, južnoameriško in azijsko.

»Globalni premik v prebivalstvu je eno najpomembnejših dejstev našega časa«, pravi Jenkins v knjigi Novi krščanski svet (NKS). »Leta 1900 je bilo v Afriki okrog sto milijonov ljudi oziroma šest odstotkov svetovnega prebivalstva. Leta 2005 je število Afričanov doseglo milijardo oziroma petnajst odstotkov človeštva. Leta 2050 bo prebivalstvo Afrike štelo dve milijardi ljudi in četrt« (NKS). Če te podatke postavimo ob evropske, so za nas, prebivalce stare celine, znak za premislek, kaj delamo in kako naj ukrepamo. »Štiristo milijonov Evropejcev, kolikor jih je živelo leta 1900, je do danes naraslo na sedemsto trideset milijonov, toda sorazmerno, glede na delež svetovnega prebivalstva, je Evropa doživljala strm padec. Leta 1900 so Evropejci predstavljali četrtino človeštva, danes predstavljajo le še enajst odstotkov, leta 2050 pa bodo padli na osem odstotkov« (NKS), zato bo omenjenega leta največji delež kristjanov v Afriki.

Nenehno se sprašujemo, kaj kristjani danes verujemo, kaj smo še pripravljeni sprejeti, kako se mora Cerkev spreminjati in pri tem pozabljamo, da se ta vprašanja postavljajo samo še zahodnemu preostanku krščanstva. Kajti Cerkev v Afriki in Latinski Ameriki teh antagonizmov z znanostjo in kulturo ne pozna. In prav tam se že danes nahajajo največje krščanske skupnosti. 'Tipičen' sodoben kristjan ne domuje ne v severnoameriških mestih in celo ne v tradicionalnih evropskih katoliških deželah kot so denimo Italija, Poljska, Hrvaška itd., pač pa v 'nigerijski vasi' ali 'brazilski faveli'. Če se je evropska teologija liberalizirala in je pod pritiski znanosti demitologizirala evangelije, afriški kristjani nimajo nobenih težav z zdravljenjem z vero, čudeži, izganjanjem hudih duhov, sanjskimi videnji in številnimi drugimi osnovnimi elementi verskega občutenja. »Kakor zdaj kaže, bo krščanska prihodnost z južnim predznakom izrazito konzervativna« (NKS). Presenetljivo pa bo kompatibilna z novo svetovno silo na Vzhodu, ki vrača Konfucija na Trg nebeškega miru.

Pomislimo na razcvet karizmatičnih in binkoštnih gibanj, ki bodo po Jenkinsovih podatkih okoli leta 2050 dvakrat presegla število hindujcev in budistov. Toda oznanjevalec evangelija v Evropi se ne upa prepustiti duhovnemu žaru omenjenih gibanj, ampak se trpinči s samocenzuro, ker je nenehno v skrbeh ali je jezik, ki ga govori, še razumljiv sodobnemu človeku. Sprašuje se, kako naj se prilagodi sedanjim resničnostim, da bo dovolj sodoben in liberalen. In bolj kot si za vse to prizadeva, bolj so cerkve prazne. To nas navaja na misel, da bi morali Evropejci mnogo bolj skromno gledati na svoje kulturne dosežke in se vprašati, zakaj se je začelo življenje na stari celini ustavljati. Ko ni več otrok in mladih, postaja vsaka visoka in samozadostna filozofija podobna razpoloženju v Češnjevem vrtu Antona Pavloviča Čehova. Njegova Ranevska Ljubov Andrejevna se je ravnodušno smejala, živela s svojimi spomini, sanjala o lepši prihodnosti, pri tem pa ni opazila, da čas neusmiljeno teče, življenje pa se odvija mimo njenih želja in se seli tja, kjer se mu odpirajo. V Češnjevem vrtu (1903), ki je podoba za stanje duha v Evropi, padajo drevesa, nam pa se še vedno prikazuje v pomladanskem razcvetu, zato kot omotični poljubno izbiramo svojo spolno identiteto in kreiramo zakon, ki bo tudi istospolnim partnerjem omogočal posvojitev. Tu je konec vsake racionalnosti. Nato »vse potihne. V tišino se razležejo votli udarci sekire po drevesu in zvenijo samotno in žalostno.« To lirično občutje Čehova, kako se končuje neka izrojena zgodovina Rusije, se znova plazi med nami. Ali ne bi Čehov, če bi mu bilo dano vstopiti v naš čas, svojemu Firsu znova položil v usta brbljajoče besede iz zadnjih stavkov Češnjevega vrta: »Življenje je minilo, kot da ne bi niti živel … Nobene moči ni več … ničesar ni ostalo … Čisto ničesar«. Štirinajst let pozneje, leta 1917, je izbruhnila oktobrska revolucija, zaznamovana s krvjo, orožjem, tiranijo, gulagi in milijonskimi žrtvami. Kako dolg interegnum, medvladje, prehod od ene družbene paradigme k drugi, se nam obeta sto let pozneje. Prispodoba – interregnum – o našem času, »v katerem stare metode ne delujejo več, kako bi izdelali nove, pa še nismo začeli razmišljati«, je iznajdba dr. Zygmunda Baumana, ki je bil 12. januarja letos gost Filozofske fakultete v Ljubljani (Pogledi, 26. 1. 2011, str. 6–7). Če ne vemo, kaj bo sledilo interregnumu, še ni razlog za otopelo čakanje. Jezus nas je opremil s svojo obljubo: »Zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Danes je treba imeti v Evropi pogum javno izreči zaupanje v ta stavek. Zato pa so baklo življenja že prevzeli na globalnem Jugu, kjer s temi racionalističnimi pomisleki ne tratijo časa.