V zadnjem času me je kar nekaj ljudi vprašalo, kaj si mislim o novem papežu. In kaj si mislim o novem murskosoboškem škofu? Pa kaj si mislim o nekdanjem murskosoboškem škofu? Pa o novem koprskem škofu? Pa o starem? Pa o škofih sploh? Kdaj pa kdaj me kdo vpraša, kaj si mislim o Golobu? O Golobu predsedniku in o Golobu župniku? In o Janši? Janezu v golobnjaku in Antonu v čebelnjaku? Kaj si mislim o tem ali onem politiku in o tej ali oni politiki? Pa še in še …

In me vsa ta vprašanja – predvsem pa ljudje, ki mi jih zastavljajo – spravljajo ob živce. Ne zaradi vprašanj samih in še manj zaradi misli. Saj kam pa pridemo, če nehamo misliti?! A mi prav slednja misel daje misliti! Kajti bojim se, da me ljudje ne sprašujejo po mnenju (in mojih mislih), ker bi se želeli o tem pogovarjati, debatirati ali celo razpravljati (kar mimogrede zelo rad počnem), temveč zato, ker so sami brez mnenja in ne razmišljajo, pa si želijo, da bi nekdo (ki si o njem nekaj mislijo) razmislil namesto njih in bi njego...