Toda kot misijonski učenci tega ne zmoremo ves čas delati sami. Združiti se moramo z drugimi udi Kristusovega telesa, da lahko še svetleje zasijemo pred svetom. V tem eseju želim orisati, kaj potrebujemo v župnijah, da bomo lahko učinkoviteje razplamenili evharistično vero (prim. 2 Tim 1,6).

Kot misijonski učenci ne zmoremo ves čas delati sami. Združiti se moramo z drugimi udi Kristusovega telesa, da lahko še svetleje zasijemo.

Da župnije svetlo zasijejo, je ključnega pomena, da so »usmerjene navzven«, torej da ne ponujajo le dobrih stvari in nato upajo, da bodo ljudje prišli, temveč dejavno iščejo tiste, ki morajo slišati evangelij. Papež Frančišek nam je povedal, da mora biti župnija »v stiku z družinami in življenjem ljudi«, sicer tvega, da postane »postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev« (Veselje evangelija, 28).

Poslanstvo župnije

Spoznal sem, da morajo župnijo, ki prestaja pristno misijonsko spreobrnjenje, oblikovati naslednje bistvene misijonske prednostne naloge.

– Prva je obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije. Evharistija je srčika vsake župnije in za večino katoličanov je nedeljska sveta maša stična točka s Cerkvijo. Zelo pomembno je, kako v župnijah obhajajo bogoslužje. Na Božje ljudstvo vplivajo in ga privabljajo premišljeno pridiganje, čudovita bogoslužna glasba, spoštljivost do Gospodovega telesa in krvi ter medsebojno spoštovanje. Vprašati bi se morali: Ali naše obhajanje bogoslužja pomaga oblikovati, ustvarjati in pošiljati misijonske učence v svet? Ali pomaga ljudem sodelovati v brezčasnem nebeškem bogoslužju? Se ljudje želijo vračati teden za tednom?

– Naša druga ključna misijonska naloga je sprejemanje oziroma gostoljubje. Župnije bi morale biti topli in prijazni kraji, poleg tega pa bi morale ohranjati kulturo gostoljubja ter enako sprejemati nove prišleke in dejavne župljane. Župnijska gostoljubnost se lahko začne s preprostim stiskom rok pri cerkvenih vratih ali skodelico kave v dvorani, obenem pa je treba poznati tudi imena župljanov, vedeti nekaj o njih ter biti odprti do njihovih pastoralnih darov in potreb.

Vzpostavljanje stikov z vsemi župljani, dejavnimi in nedejavnimi, lahko seže daleč.

Kultura in gostoljubje bi morala doseči tudi tiste, ki se vračajo v Cerkev. Ne smemo podcenjevati tega, kako težko se je vrniti ljudem, ki so bili dolgo oddaljeni. Nekateri menijo, da jih bodo ošteli, ko in če se bodo prikazali, drugi pa mislijo, da jih nihče ni pogrešal, ko so odšli. Vzpostavljanje stikov z vsemi župljani, dejavnimi in nedejavnimi, lahko seže daleč. Lahko jim zgolj damo vedeti, da so dobrodošli, in jih vprašamo, kaj potrebujejo. Posebej moramo poskrbeti tudi za sestre in brate z invalidnostjo in posebnimi potrebami, pa tudi za tiste, ki izvirajo iz drugačne kulture. Po naši pristni gostoljubnosti bo Kristusova luč v naših župnijah in po njih še svetleje zasijala.

– Tretja naloga župnij je srečanje. Vsaka plast župnijskega življenja mora stremeti k temu, da bi vsakemu župljanu omogočila, da bi odprli srce Zveličarju ter se globlje zavedali njegove osebne ljubezni do njih in njihovih družin. Ko enkrat v moči Svetega Duha srečamo živo Gospodovo navzočnost, vse v zvezi z našo vero oživi – Božja beseda, obhajanje bogoslužja, moralni nauk Cerkve, molitev in ljubeče služenje ljudem v stiski. Ko dovolj župljanov sreča Kristusa in jih prenovi njegova ljubezen, se župnija spremeni od znotraj navzven.

– Če ste kdaj morali iti na naporen sestanek, ste gotovo cenili, da se je prijatelj ponudil, da vas spremlja. Ta potreba po spremljanju se posebno izraža v duhovnem življenju. Mnogi med nami so na težki poti, kadar naletijo na denarne težave, izzive pri vzgoji otrok, nasilje v soseski in druge preizkušnje. Kot cerkvena skupnost bi morali skrbeti, da spremljamo drug drugega, si pomagamo na naporni življenjski poti in pazimo, da noben bližnji ne zaostane. Kot misijonski učenci drug drugemu pomagamo tudi pri duhovni rasti in polnejšem življenju po evangeliju ob pomoči molitve, zakramentov, verske vzgoje in prijateljstva.

Kot cerkvena skupnost bi morali skrbeti, da spremljamo drug drugega, si pomagamo na naporni življenjski poti in pazimo, da noben bližnji ne zaostane.

Tako kot je Jezus spremljal učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35), nas vstali Gospod vabi, naj se pridružimo bratom in sestram na poti k njemu. Nekateri so morda razočarani ali zmedeni, toda tako kot naš Gospod jih moramo zaplesti v pogovor, jih privabiti in jim dovoliti, da izrazijo svoje skrbi. Lahko tudi odgovarjamo na njihova vprašanja in jim povemo, kako mi razumemo Sveto pismo. Ko se bo v njihovem srcu znova razplamenela vera, molimo, da bodo imeli oči odprte za resničnega Jezusa.

– Naša peta naloga je pošiljanje v svet. Omenil sem že, da bi morale župnije nenehno tkati vezi ne le z župljani, ki živijo po veri, temveč tudi s tistimi, ki so zaradi tega ali onega razloga oddaljeni. Župnija se mora vključevati tudi v družbene in dobrodelne potrebe širše skupnosti. Župljani morajo sprejemati misijonski vzgib Cerkve in potrebo, da gredo »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8) in se temu posvečati. To pomeni, da morajo župnijo sestavljati misijonski učenci – Kristusovi učenci in udje njegovega telesa, Cerkve, ki so usposobljeni za osebno pričevanje, služenje, prijateljstvo ter povabila v slogu »pridi in poglej« (Jn 1,46).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2025).