Juan, po vsem svetu znan kot sveti Janez od Križa, se je zavedal, da se je Bog v Stari zavezi razglasil za ženina Izraela, da je Jezus prišel, da bi se daroval za svojo nevesto, Cerkev, in da se Cerkev že od nekdaj vidi kot Kristusovo nevesto. A Janez je vedel tudi – tako kot mnogi kristjani – da je vsak posameznik poklican, da povsem pripada Kristusu kakor nevesta ženinu. Čeprav je prestajal dolga obdobja trpljenja zaradi duhovne teme in mesece telesnega trpinčenja iz ljubezni do Kristusa, se je odločil verovati, da je Jezus vreden ljubezni.

Janez je vedel, da je vsak posameznik poklican, da povsem pripada Kristusu kakor nevesta ženinu.

Otroštvo, polno trpljenja

Janez se je rodil leta 1542 v Španiji in odraščal v skrajni revščini. Čeprav je njegov oče Gonzalo izhajal iz ugledne trgovske rodbine, ga je družina razdedinila, ko se je poročil z Janezovo materjo, siroto iz delavskega razreda, katere izvor se je Janezovim domačim zdel sramoten. Po Gonzalovi smrti, ko je bil Janez še malček, je družina obubožala ter se med iskanjem dela selila iz mesta v mesto. Janez je izgubil enega od dveh starejših bratov (verjetno zaradi podhranjenosti), nato pa se je družina nekoliko ustalila, tik preden je Janez dopolnil deset let.

Janez je kot najstnik začel delati v bolnišnici, kjer je negoval bolnike s sifilisom v zadnjem stadiju; številni med njimi so bili hudo duševno bolni. A čeprav je marsikdo obsojal te ljudi zaradi njihove bolezni ali pa zakrknil srce do vsega trpljenja, je sočutni Janez postajal le prijaznejši in nežnejši.

Janez se je med delom tudi šolal in vse bolj ljubil Gospoda. Začutil je klic v duhovništvo.

Janez se je med delom tudi šolal in vse bolj ljubil Gospoda. Začutil je klic v duhovništvo, vendar je duhovnik želel postati v redu, ki se posveča kontemplativni molitvi. Potem ko je pri enaindvajsetih letih končal šolanje, je vstopil h karmeličanom in štiri leta zatem, leta 1567, prejel mašniško posvečenje.

Želja po prenovi

Toda mladi pater Janez je menil, da karmeličanski red ni to, kar bi moral biti. Patri so le malo časa preživljali v tihi kontemplaciji ter niso pretirano poudarjali askeze in uboštva. Janezu se je po otroštvu v revščini njihov življenjski slog zdel precej uživaški. Hrepenel je po bolj samotarskem življenju, življenju molitve, ki bi potešila njegovo hrepenenje tedaj že mističnega srca. V tej smeri ni opazil nobenega napredka, dokler ni spoznal Terezije Avilske, ki je pred kratkim prispela v Janezovo domače mesto Medino del Campo, da bi ustanovila drugi samostan prenovljenega karmeličanskega reda. Ko se je Janez vrnil domov, da bi daroval prvo sveto mašo za mater, so ju seznanili – in svet se je za vedno spremenil.

Tako kot Janez tudi Terezija ni bila zadovoljna z življenjskim slogom karmeličank. Janez se je spraševal, ali bi moral zapustiti red, Terezija pa je že uvedla prenovo reda in iskala način, da bi tudi patre povabila v globljo svetost. Ko sta se z Janezom srečala na tem življenjskem razpotju, je bilo jasno, da je bil poklican, da ji pomaga pri tem velikem delu, ki ji ga je namenil Gospod.

Ko sta se srečala, je bilo jasno, da je bil Janez poklican, da Tereziji pomaga pri tem velikem delu, ki ji ga je namenil Gospod.

Terezija je že od začetka opazila Janezovo veličino. Nekaj mesecev po tem, ko sta se spoznala, je zapisala: »Čeprav je majhne postave, sem prepričana, da je velik v Božjih očeh.« Janez in dva njegova sobrata so po navdihu Terezijine prenove ustanovili prvo moško vejo bosonogih karmeličanov. Možje so imeli malo lastnine in jedli so skromno. V nasprotju s karmeličani, pri katerih je Janez sprva živel, je ta prenovljena veja sprejela življenje skrajnega uboštva in namernega molka, da bi v življenju naredili prostor za globoko molitev.

Bog pa je molčal

Ljudje so začeli prihajati. Patri so se pridruževali Janezu, tako kot so sestre množično prihajale k Tereziji. A mnogi tedanji karmeličani so menili, da jih prenova ogroža. Zamerili so Janezu in Tereziji ter bili jezni zaradi namigov, da so slabi redovniki.

Pater Janez je bil krotek mož. Redovnice, ki jim je služil kot kaplan, je blago vabil h globlji svetosti tako, da so še najbolj uporne zaznale njegovo dobroto. A naj je bil še tako blag, je bil njegov klic k prenovi več, kot so njegovi sobratje lahko sprejeli. Pričakovali bi, da ga bodo izgnali iz reda ali ga celo sami zapustili, a to niso bili možje, ki bi bili vajeni, da jim kdo nasprotuje.

Pater Janez je bil krotek mož. A naj je bil še tako blag, je bil njegov klic k prenovi več, kot so njegovi sobratje lahko sprejeli.

Namesto da bi umirjeno razrešili zadeve znotraj reda, so pobesneli in dali patra Janeza prijeti sredi noči. Odvedli so ga v Toledo, kjer so ga vrgli v ječo; najprej v celico, nato pa v utesnjen prostorček, velik dva krat tri metre, v katerem je pozimi zmrzoval, poleti pa je bilo tam neznansko vroče. Stradali so ga in bičali. Imel je tako hude rane, da je zaradi njih trpel vse do smrti. Njegovi ječarji, vsi po vrsti patri, so mu grozili s smrtjo in ga obtoževali, da je prekršil obljubo pokorščine. Bil je sam in prestrašen; ni se bal le telesnih poškodbo ali neuspeha svojega življenjskega dela, temveč tudi možnosti, da je v prizadevanju, da bi bil pokoren Bogu, v resnici izdal njega, ki ga je ljubil.

Janez je hudo trpljenje poznal že od malega, a je nekoč vselej čutil Božjo bližino. Zdaj pa je bilo v temni celici v temi tudi njegovo srce. Zdelo se mu je, da ga je Bog, ki ga je tako globoko ljubil in mu dobro služil, zapustil.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2025).