A ni bil edini, ki je začel delati nepričakovano. Drug primer je sveti Štefan, eden prvih diakonov in prvi mučenec.

Štefan, preroški diakon

Štefan je bil eden od le sedmih ljudi, ki so ga izbrali za diakona v prvi Cerkvi. Njegova naloga je bila pomagati lajšati napetost med helenisti in Hebrejci v Cerkvi – med verniki, ki so bili bolj odprti za grško kulturo, in tistimi, ki so se strože držali judovskega izročila (prim. Apd 6,1–6). Štefan je bil »poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8). O Jezusu je govoril s tako modrostjo, da se mu niso mogli upreti (prim. Apd 6,10). Ta mož je bil brez dvoma izjemen.

Toda Štefan je imel sovražnike. Člani »shodnice osvobojencev« – Judje, ki so jih zasužnjili Rimljani – so ga privlekli pred veliki zbor in ga po krivem obtožili (prim. Apd 6,12–13). Štefan je sprejel presenetljivo odločitev. Lahko bi se umirjeno zagovarjal. Lahko bi poskusil ohraniti mir ali poiskal srednjo pot. A izbral je pot preroka. Pogumno je razgalil hinavščino voditeljev: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7,51–52).

Štefan je sprejel presenetljivo odločitev. Izbral je pot preroka.

Štefan se je zavedal, da postavlja življenje na kocko, vendar je tvegal zaradi evangelija in upanja, da bo poslušalce znova privedel h Gospodu. Toda niso ga hoteli poslušati. Nato si je zapečatil usodo: »Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: 'Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!'« (Apd 7,55–56).

To je bilo poslednje bogokletje. Zgrabili so ga, ga odvlekli iz mesta in kamnali do smrti.

Konec »zadnjega sovražnika«

Zakaj si je Štefan skrajšal življenje, ko pa bi bilo lahko polno čudežev in rodovitnega služenja? Ker je Jezus povsem spremenil njegov pogled na smrt. Spoznal je, da Jezusovo vstajenje ni namenjeno le peščici. Prepričan je bil, da bodo vsi, ki verujejo vanj in so krščeni, znova vstali. Smrt, ki jo je apostol Pavel imenoval »zadnji sovražnik«, je bila premagana (1 Kor 15,26). Vedel je, da je Jezus smrt spremenil v vrata v večno življenje, zato ni imel razloga, da bi se je bal.

Vedel je, da je Jezus smrt spremenil v vrata v večno življenje, zato ni imel razloga, da bi se je bal.

Štefan je bil torej svoboden, ko je stal pred velikimi duhovniki, zavedajoč se, da njegovo življenje visi na nitki. Četudi ga bodo umorili, bo še vedno živel. Pridružil se bo veliki množici vernikov, ki stojijo pred Božjim prestolom ter dan in noč posredujejo za brate in sestre, ki jih bo zapustil. Postal bo del velikega oblaka pričevalcev, katerih svetniško življenje in pogum še naprej navdihujeta ljudi, ki so še vedno na zemlji (prim. Heb 12,1).

Če so oblastniki mislili, da bo Štefanova usmrtitev prestrašila druge vernike, so se pošteno zmotili. Preganjanje, ki ga je sprožila Štefanova smrt, je mnoge vernike sicer prisililo, da so pobegnili iz Jeruzalema, toda »tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo« (Apd 8,4). Filip, drug diakon, je odšel na sever v Samarijo (prim. Apd 8,5–6). Drugi so odpotovali vse »do Fenikije, Cipra in Antiohije« (Apd 11,19). Cerkev se je začela širiti in v nekaj letih so ljudje po vsej Mali Aziji slišali evangelij in darovali življenje za Gospoda. Vse to se je začelo zaradi Štefanove vere v vstajenje!

Pričevalci večnosti

Štefanovo zgodbo lahko dojemamo kot še eno junaško pripoved, kar seveda tudi je. A možje in žene po vsem svetu so v slehernem obdobju darovali življenje in tako pričevali o vstajenju.

– Svetega Ignacija, antiohijskega škofa, so mučili okoli leta 110. Medtem ko je v Rim potoval kot jetnik, je pisal tamkajšnjim kristjanom in jih rotil, naj ga ne poskušajo rešiti. »Dovolite mi, da prejmem čisto luč,« jim je dejal. »Ko bom odšel tja, bom resnično Božji mož« (Pismo Rimljanom, 6).

– Svetega Tomaža Mora je leta 1535 dal usmrtiti angleški kralj Henrik VIII. Tako je bil osvobojen strahu, da je prosil rablja, naj počaka, da si bo namestil brado, da je sekira ne bo poškodovala. »To ni užalilo kralja,« se je pošalil, tik preden je rabelj zamahnil s sekiro.

Možje in žene po vsem svetu so v slehernem obdobju darovali življenje in tako pričevali o vstajenju.

– Maksimilijan Kolbe, poljski duhovnik, je leta 1941 je zamenjal sojetnika v Auschwitzu, ki so ga obsodili na smrt s stradanjem. Pridružil se je drugim obsojencem ter njihovo podzemno ječo z vedro in pobožno držo spremenil v kraj upanja in izročitve Gospodu.

– Sestro Ito Ford in tri druge ženske so 2. decembra 1980 umorili v Salvadorju. Vse štiri so bile ameriške misijonarke, ki so skrbele za uboge in žrtve krvave državljanske vojne. Sestra Ita je vedela, da so jo na piko vzeli pripadniki vladajoče hunte, vendar je pisala sestri: »Smrt ni najhujše zlo. Vsak dan ji gledamo v oči. Toda zlo je vzrok smrti. Proti temu se moramo bojevati.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2025).