Ena izmed klasičnih zgodovinskih skrivnosti, identiteta štirih žensk, ki so v okviru mednarodnega astronomskega projekta več kot desetletje katalogizirale skoraj pol milijona zvezd, se je razrešila po naključju.



Razkril jo je skrbnik arhivov vatikanskega astronomskega observatorija, 93-letni jezuit astronom Sabino Maffeo. Večina zaslug pa gre ameriški časnikarki Carol Glatz, ki je zgodbo štirih redovnic rekonstruirala po edini, črnobeli fotografiji, na kateri dve izmed njih gledata skozi mikroskop (da, ne skozi teleskop), ena pa na skupni mizi dela zapiske.

Zgodba se je začela ob koncu 19. stoletja, leta 1887, na večer mednarodne pariške razstave, ko je skupina astronomov z vsega sveta sklenila, da si bodo razdelili dele neba in na osnovi fotografij naredili natančen zemljevid ozvezdij. Seveda je to pomenilo vidno katalogiziranje zvezd vsakega dela neba in določanje natančnega položaja vsake izmed njih. Skupno je nalogo prevzelo 21 observatorijev z vsega sveta. Sprva so menili, da bo to pomenilo deset do petnajst let dela, dejansko pa jim je projekt vzel še več časa.

Italijanski duhovnik je dosegel, da je pri projektu sodeloval tudi Sveti sedež. V ta namen je papež Leon XIII. leta 1891 znova vzpostavil vatikanski observatorij in ta ustanova (lat. »Specola Vaticana«) je zgradila velik teleskop v vrtljivi kupoli … v Stolpu vetrov, le nekaj minut oddaljenem od bazilike svetega Petra.



Nekaj let kasneje je novi direktor, jezuit p. John Hagen, prevzel vodenje Vatikanskega observatorija in ugotovil, kako neverjetno zahtevna naloga ga čaka. Obiskal je druge observatorije, da bi videl, kako so se organizirali za ta podvig. Rešitev je našel v Greenwiškem observatoriju, v t.i. računalničarkah: ženskah, ki so bile izbrane zaradi svoje natančnosti pri računanju koordinat. Ker pa še ni nastopil čas, da bi v Vatikanu delale laikinje, je pomislil, da bi bila najprimernejša rešitev, če bi prosil za pomoč redovno skupnost. Časnikarka Carol Glatz pripoveduje, kako je duhovnik posledično navezal stik s samostanom redovnic, ki so najbližje observatoriju (sestre, ki še danes živijo najbližje Vatikanu), in prosil za njihovo sodelovanje. Uradno pismo je kasneje poslal tudi nadrejenemu nadškofu Pietru Maffiju, ki ga je papež Pij X. prosil, naj nadzira osebje observatorija.

Po rekonstrukciji zgodbe, ki je delo arhivista Sabina Maffea, redovna skupnost ni bila navdušena nad idejo, da bi dve sestri delali nekaj, kar ni povezano z dobrodelnostjo, toda prednica je ugodila prošnji, ker je menila, da je za vsako prošnjo, ki jo samostan prejme, Božja roka. Tako sta leta 1910 v Vatikanskem observatoriju začeli delati dve sestri, kasneje pa sta se jima pridružili še dve. To so bile Emilia Ponzoni, Regina Colombo, Concetta Finardi in Luigia Panceri. Njihova imena je Sabino Maffeo odkril po naključju, med urejanjem starih dokumentov v arhivih.

Delale so enajst let (do leta 1921) in po informacijah Glatzeve, ki jih je pridobila iz dokumentov, ohranjenih v arhivu, analizirale svetlost in pozicijo 481.215 zvezd. Sad njihovega dela, katalog v desetih knjigah, omenja njihovo »urnost in natančnost« ter njihovo »gorečnost, ki je ni mogoče prehvaliti, za delo, ki je bilo tako tuje njihovemu poslanstvu.«

Vir: http://nadskofija-ljubljana.si/laiki / Aleteia
Foto: Aleteia