Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Razvajeni zaradi duhovne praznine

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 01. 09. 2015 / 07:15
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:25
Ustavi predvajanje Nalaganje
Razvajeni zaradi duhovne praznine

Razvajeni zaradi duhovne praznine

Marija in Andrej Štremfelj sta vrhunska alpinista, prva zakonca, ki sta skupaj osvojila Mount Everest.

Foto: osebni arhiv

»Odsotnost Boga je vzrok strahov, bogatenja zavarovalnic in zavijanja otrok v vato,« sta prepričana alpinista Marija in Andrej Štremfelj. Celoten članek si lahko preberete v avgustovski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Razvajenost.

Marija in Andrej Štremfelj sta vrhunska alpinista, prva zakonca, ki sta skupaj osvojila Mount Everest. V gore vedno pogosteje zahajata kot gorska vodnika, ki bogate štiridesetletne izkušnje delita z drugimi. A čudoviti svet gora zna biti tudi nepopustljiv; pripravil jima je že prenekatero lekcijo, ob kakšni sta celo pomislila, da je njuna zadnja. Prav vse pa se jima zdijo dragocena popotnica za življenje v dolini. In to ne za iskanje nadomestkov sreče, temveč za polno življenje, v katerem ni prostora za razvajenost. Za to sta si vedno prizadevala pripraviti tudi svoje tri otroke, vsi so športni plezalci, in številne otroke, ki jih spremljata v svojem učiteljskem poklicu.

Alpinista učitelja

»Kar nekaj alpinističnih dogodivščin, povezanih s človekovim telesom, lahko s pridom uporabim pri pouku,« pove Marija, ki je profesorica biologije na kranjski gimnaziji. »Dijakom vedno povem, kako sva zaradi žeje v El Capitanu skoraj umrla, in ni je bolj tihe ure od te. Umolknejo tudi vsi razvajenci, ki sicer menijo, da se jim godi najhuje na tem svetu.«

In kako Marija ocenjuje stanje razvajenosti v šoli? »Starši danes pretirano skrbijo za delo otrok v šoli. Oni otroku povedo, kaj bo pri preverjanju, namesto da bi bilo obratno. Otrok je tako navajen, da zanj vedno poskrbijo drugi, in to zdaj že močno pljuska iz osnovne šole v srednjo,« pravi Marija. »Razvajeni otroci pogosto nimajo zaupanja vase, le na videz so zelo eksplozivni in izstopajoči. Nisem zagovornik pretirane represije, raje uporabim metodo dela. Največ dosežeš s tem, da jim daš nekaj narediti, da se lahko dokažejo. Red, rutina, razumevanje in delo – to po navadi vsaj malo omili posledice njihove razvajenosti.«

Andrej je profesor športne vzgoje v šolskem centru Škofja Loka. Pri svojem delu opaža, da otroci niso več navajeni in pripravljeni prenašati bolečine. »Dokler pri fizičnem naporu ne premagaš bolečine, ti šport ne more biti v zadovoljstvo. Ko pa naše učence začnejo boleti noge, je to zanje znak, da bodo čez pet minut umrli,« se smeji Andrej. »Znan sem po tem, da pri meni mora vsakdo preteči Cooperjev test, in to brez hoje. Ko včasih kdo moleduje, naj mu pogledam skozi prste, mu povem, da tudi jaz brez trme ne bi nikoli prišel na Mount Everest. Mladi morajo videti, da je kakšno stvar v življenju treba izpeljati do konca.«

»Sem nasprotnik militarizma, ampak fantom danes manjka vojaščina, kjer bi morali nekoga poslušati brez ugovarjanja,« je prepričan Andrej. »Fantje so mamine 'maze' in zato potem tudi slabi očetje in možje. Starši zahteve opuščajo na vseh ravneh, hočejo biti prijatelji svojih otrok, potem pa jim ti zrastejo čez glavo. Tudi v šoli preveč gledamo skozi prste, samo da bi izdelali. Kaj pa bo, ko bo tak novopečeni mizar prišel na delo k zasebniku? Dvakrat bo zjutraj zaspal in ostal brez službe. Medvedjo uslugo smo mu naredili.«

Po majhnih korakih

Da šport lahko pomaga proti razvajenosti otrok, ni dvoma, pravita Štremfljeva. »Vsaka športna dejavnost je priložnost, da se otrok sreča z bolečino, vztrajanjem in odrekanjem, ki mu na cilju prinese veliko zadovoljstvo. Pa ne le šport, tudi glasba in druga področja, kjer je potrebno veliko truda – to otroke vzgaja v samostojne in samozavestne ljudi, prav prek majhnih zmag, ki mu prinašajo potrditev. Ne smemo neprestano hlepeti po nečem velikem, do tega se pride po majhnih korakih. Ko sem se začela ukvarjati z alpinizmom, mi na kraj pameti ni padlo, da bom nekoč stala na Everestu,« pravi Marija. »Poleg tega dajmo otroku še kdaj možnost, da se veseli nečesa, česar ne bo dobil tisti hip. Da se veseli tudi nečesa tako vsakdanjega, kot je senca po napornem sestopu z vrha gore v hudi vročini.«

Celoten članek, ki ga je pripravila Katarina Ropret, si lahko preberete v avgustovski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Razvajenost.

Kupi v trgovini

Evangeliji
Sveto pismo
4,80€
Nalaganje
Nazaj na vrh