Papež Frančišek se je danes v vatikanski dvorani Pavla VI. srečal z redovniki in redovnicami, ki so se ob koncu leta posvečenega življenja zbrali v Rimu na mednarodnem srečanju. Pripravljen govor je izročil v branje in zbrane raje spontano nagovoril.

Redovnike in redovnice je v nagovoru spodbudil k zvestobi klicu, ki so ga prejeli, ter k rasti v ljubezni, darovanju in ustvarjalnosti. Za popotnico jim je ponudil tri besede: preroštvo, bližina in upanje.

Nekega dne se je Jezus obrnil na vsakega med njimi in jih osebno nagovoril: »Pridi, hodi za menoj!« Danes so zbrani tukaj, ker so odgovorili z »da«. Z njim so delili trenutke bližine, služenja in poslanstva, vse do križa. Vpeljal jih je v odnos z Očetom, jim dal svojega Duha, jih učil ljubiti reveže in grešnike. Pri njem so se učili služenja, sprejemanja, odpuščanja, bratske ljubezni. Njihovo posvečeno življenje ima smisel, ker jih to, da ostajajo z Njim, hodijo po poteh sveta in prinašajo Njega, potrjuje v Njem, iz njih dela Cerkev, dar za človeštvo.«

Papež Frančišek je v ospredje postavil tri pomembne dejavnike posvečenega življenja: preroštvo, bližina in upanje. Posvečene osebe so v Cerkvi in svetu poklicane oznanjati, najprej z življenjem in nato z besedo, stvarnost Boga. Če je Bog včasih zavrnjen, izključen ali nepriznan, se morajo vprašati, če so bili dovolj prosojni za njegovo Obličje ali pa so bolj kazali svojega. Božje obličje je obličje usmiljenega in milostljivega Očeta, počasnega v jezi in bogatega v dobroti. Da bi ga drugim pomagali spoznati, morajo imeti z njim oseben odnos, za kar ga je potrebno častiti, dan za dnem z njim gojiti prijateljstvo, s pogovorom srca v molitvi in predvsem v tihem čaščenju.

Druga beseda, ki jo je izpostavil papež, je »bližina«. Jezus je bil blizu vsakemu človeku. Veselil se je z mladoporočencema v Kani in čutil bridkost vdove; vstopil je v hišo, ki se je je dotaknila smrt, in v hišo v Betaniji, ki je bila odišavljena z nardo. Nase je sprejel bolezni in trpljenje, vse do darovanja svojega življenja v odkupitev vseh. Tudi redovniki in redovnice morajo biti blizu ljudem, z njimi deliti njihovo veselje in bolečino, s svojo ljubeznijo pa kazati očetovsko Božje obličje in materinsko nežnost Cerkve. Nihče naj se ne bi čutil oddaljenega, ločenega, zaprtega in zato nerodovitnega. Vsi so poklicani služiti bratom, pri tem pa slediti lastni karizmi: nekdo z molitvijo, nekdo s katehezo, nekdo z učenjem, nekdo z oskrbovanjem bolnih in revnih, nekdo z oznanjevanjem evangelija, nekdo z različnimi deli usmiljenja. Pomembno je, da ne živijo zase, kakor Jezus, ampak za Očeta in za bližnjega.

Tretji papežev poudarek je upanje. S pričevanjem o Očetu in njegovi usmiljeni ljubezni lahko posvečene osebe s Kristusovo milostjo širijo upanje sredi človeštva, ki je zaznamovano s tesnobo, strahom in obupanostjo. Lahko pomagajo, da se bo čutila obnavljajoča moč blagrov, poštenosti in sočutja, vrednost dobrote in preprostega življenja; tudi v Cerkvi lahko gojijo upanje. Papež je pri tem izpostavil ekumenski dialog: po njegovih besedah lahko karizmatično in preroško pričevanje o življenju posvečenih oseb v njegovih različnih oblikah prispeva k polnemu občestvu.

Papež Frančišek je posvečene osebe spodbudil, naj se ne pustijo pogojevati letom ali številkam, saj je najpomembneje, da na Jezusov klic, ki ga je slišati na vedno nov način in v vsakem življenjskem obdobju, še vedno odgovarjajo z začetnim »da«.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: RV / AP