Tožba zoper zapisnik državne volilne komisije, ki je s tem razglasila uradni izid referenduma, je bila vložena 24. decembra lani, kar pomeni, da bo 23. januarja poteklo 30 dni od vložitve. Zakaj omenjamo ta 30. dan? Zakon o referendumu in ljudski iniciativi namreč določa, da je odločanje vrhovnega sodišča v takem sporu nujna zadeva, pri tem pa omenja 30-dnevni rok, namreč: »Vrhovno sodišče odloči o tožbi po izvedeni glavni obravnavi najkasneje v 30 dneh od prejema odgovora na tožbo ali izteka roka za odgovor na tožbo«. O zadevi odloča tričlanski senat.

Dosedanja praksa odločanja vrhovnega sodišča v podobno občutljivih primerih kaže, da je do odločitve treba počakati nekaj mesecev.

Poizvedovanje pri sodišču

Kaj se torej v referendumski zgodbi ta čas dogaja na vrhovnem sodišču? Na naše povpraševanje je iz službe za stike z javnostjo prišel skop odgovor, in sicer, da glede te zadeve »v tem trenutku še ni mogoče predvideti časovne dinamike odločanja«.

Po svoje pričakovano. Dosedanja praksa odločanja vrhovnega sodišča v podobno občutljivih primerih kaže, da je do odločitve treba počakati nekaj mesecev. Verjetno je najbolj ustrezna vzporednica z današnjim dogajanjem tista, povezana z referendumom o drugem tiru, ki je bil izveden 24. septembra 2017, po oktobrski pritožbi Vilija Kovačiča zaradi nedopustnega vladnega financiranja referendumske kampanje pa je vrhovno sodišče referendum razveljavilo sredi marca 2018, torej več kot pet mesecev po vložitvi tožbe. Se tudi tokrat obeta tak scenarij ali pa bo odločitev vendarle sprejeta prej in bo morda celo padla neposredno v čas volilne kampanje pred državnozborskimi volitvami, razpisanimi na nedeljo, 22. marca? Zgodba gotovo ni brez aktualno-političnih razsežnosti …

 Ali bi se morale različne cerkvene pravne osebe res uradno »registrirati«, da bi smeli predstavniki Cerkve v času referendumske kampanje sploh odpreti usta na to temo?

(Ne)prijavljena Cerkev

O časovnem poteku dogajanja na vrhovnem sodišču lahko torej ta čas bolj ali manj le ugibamo, kaj pa lahko napovemo glede vsebine sodne odločitve?

Kot je znano, zagovorniki zakona referendumski izid izpodbijajo predvsem zaradi domnevno nedopustnega vmešavanja neprijavljenih akterjev v referendumsko kampanjo, pri čemer kritične puščice letijo v dve tarči: zdravnike in njihova združenja ter v Katoliško Cerkev. Če se osredinimo na slednjo: Ali bi se morale različne cerkvene pravne osebe res uradno »registrirati«, da bi smeli predstavniki Cerkve v času referendumske kampanje sploh odpreti usta na to temo? Ne zgolj mimogrede: v kampanjo se je kot nasprotnik zakona prijavil cerkveni Zavod za pastoralno dejavnost Pridi.com. Med drugim je bil izdajatelj plakatov in podobic z referendumsko molitvijo, za kar je po poročanju Spletnega časopisa pri Ajpesu prijavil nekaj manj kot 8.000 evrov stroškov, večino od tega (nekaj manj kot 7.000 evrov) je plačal založbi Družina.

»Zgodba opranih možanov«

A vrnimo se k cerkvenemu izjavljanju o referendumski tematiki, torej o nedotakljivosti človekovega dostojanstva do naravne smrti, kar je eden temeljnih gradnikov katoliškega pogleda na človeka. 

Nadškof dr. Anton Stres. FOTO: Tatjana Splichal

Nedavno smo se v pogovoru z nadškofom Antonom Stresom sicer le bežno dotaknili tega vprašanja – osrednja tema pogovora je bila sicer 40-letnica Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, prav ustanovitev te komisije pa lahko vidimo kot pomembno simbolno točko vstopa katoliške civilne družbe v javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih. Takrat je bilo to vstopanje pospremljeno s pomisleki o prestopanju ločitvene meje med državo in Cerkvijo, podobni očitki pa so se grmadili tudi 40 let pozneje ob referendumu o zakonu o asistiranem samomoru.

 Ločitev države in cerkva ni nobena človekova pravica, svoboda izražanja, javnega nastopanja in izpovedovanja vere pa je, in to med najbolj temeljnimi.

Kakšen je nadškofov pogled na to že videno kritiko? »Ločitev države in cerkva ni nobena človekova pravica, svoboda izražanja, javnega nastopanja in izpovedovanja vere pa je, in to med najbolj temeljnimi,« je v pogovoru za Družino dejal dr. Stres. Glede konkretnega očitka o cerkvenem »vmešavanju« v novembrski referendum pa je odvrnil: »Tu ne gre za nič drugega kot za zgodbo opranih možganov. Nekateri ljudje še danes mislijo, da lahko vodijo stvari po vzorcih, ki so bili vzpostavljeni v nedemokratičnih časih.« Nadškof Stres se zato, kot je dejal za Družino, prav nič ne boji, da bi vrhovno sodišče referendum razveljavilo.

Vprašanje verske svobode

To svoje stališče je dodatno utemeljil v nedavno kolumni za tednik Demokracija. Zakaj je torej dr. Stres prepričan, da referendum ne more pasti zaradi domnevno nedopustnega izjavljanja Cerkve o tematiki asistiranega samomora, da torej iz »iz te moke ne more biti kruha« in da gre tu v bistvu za vprašanje verske svobode?

Za določanje razsežnosti verske svobode ne more biti odločilen izrek o ločitvi države in verskih skupnosti, ampak 41. člen ustave, ki v sklopu varstva človekovih pravic zagotavlja tudi javno izpovedovanje verskih prepričanj.

Naslonil se je na dosedanjo ustavno-sodno prakso. Ustavno sodišče je namreč v svoji odločitvi, s katero je leta 2010 v glavnem potrdilo ustavnost veljavnega zakona o verski svobodi in zavrnilo zahtevo, da se zakon v celoti razveljavi, jasno opredelilo stališče, da za določanje razsežnosti verske svobode ne more biti odločilen izrek o ločitvi države in verskih skupnosti, ampak 41. člen ustave, ki v sklopu varstva človekovih pravic zagotavlja tudi javno izpovedovanje verskih prepričanj. S tem po Stresovih besedah samo logično nadaljuje 39. člen ustave, ki zagotavlja »svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja«, tako da lahko »vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja«.

Referendumska kampanja več kot vojno stanje?

Dr. Stres opozarja na še eno pomembno zadevo: »Ko v 16. členu ustava predvideva izjemno in začasno omejevanje pravic v vojnem in izrednem stanju, iz tega izrecno izvzema versko svobodo, kakor jo določa 41. člen. Če torej 'izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju' ne more biti omejeno niti v izjemnem stanju, ni razumljivo, zakaj bi moralo biti javno izpovedovanje krščanske vere v nedotakljivost človeškega življenja omejeno v času referendumske kampanje, ko so ravno pobudniki zakona, o katerem je potekal referendum, to nedotakljivost življenja izpodbijali.«

 Vsaka razlaga, ki bi prepovedovala ali omejevala komur koli, Cerkvi ali zdravnikom, javno izražanje mnenja o referendumskem vprašanju ne le protiustavna, ampak bi tudi izvotlila smisel referenduma.

Sicer pa, kot opozarja dolgoletni predsednik Komisije Pravičnost in mir, tudi zakon o referendumu nikjer ne prepoveduje javnega nastopanja tistim, ki niso prijavljeni v referendumsko kampanjo, saj 39. člen slovenske ustave v celoti velja tudi v času referenduma in ima prednost pred zakonom. Po njegovih besedah bi bila zato »vsaka razlaga, ki bi prepovedovala ali omejevala komur koli, Cerkvi ali zdravnikom, javno izražanje mnenja o referendumskem vprašanju ne le protiustavna, ampak bi tudi izvotlila smisel referenduma«.

Ali bo takemu stališču pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije? Očitno bo na odgovor na to vprašanje treba počakati še nekaj tednov, morda celo mesecev.