Vsak človek je dar

Dejan Pavlin, duhovnik in sodelavec nujne medicinske pomoči

FOTO: Boštjan Debevec

Glasoval bom proti zakonu o asistiranem samomoru, ker verjamem, da je življenje sveta vrednota, ki je ne smemo meriti po trenutkih trpljenja ali nemoči. Kot duhovnik vem, da je vsak človek dar – tudi takrat, ko je ranljiv in odvisen od drugih. Kot zdravstveni delavec pa vem, da obstaja pot sočutne oskrbe, ki lajšanja bolečine ne zamenjuje s končanjem življenja. 

Vrednost človeka ni v njegovi moči, temveč v njegovi biti in dostojanstvu.

Smrt nikoli ne more biti rešitev, ki jo družba ponudi človeku v stiski. Jezus pravi: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Zato bom glasoval za življenje – za upanje, da bomo drug drugemu stali ob strani do konca, ne pa končali življenja tistih, ki nas najbolj potrebujejo. Vrednost človeka ni v njegovi moči, temveč v njegovi biti in dostojanstvu. Prava človečnost se meri po tem, kako znamo biti ob tistih, ki trpijo – z nežnostjo, spoštovanjem in ljubeznijo, ne z umikom ali odpovedjo življenju.

Življenje nam je podarjeno, je sveto in ga moramo kot takšnega spoštovati od spočetja so naravne smrti.

Tudi trpljenje spada k življenju

Metka Klevišar, zdravnica in soustanoviteljica Slovenskega društva Hospic

FOTO: Tatjana Splichal

Kot zdravnica se že od nekdaj zavedam, da je reševanje življenja, ohranjanje ali vsaj podaljševanje in manjšanje težav bolnikom moja temeljna naloga. Kadar mi to uspe, sem zelo vesela. Med svojimi bolniki, ki so imeli v glavnem pljučnega raka, nisem nikoli zasledila želje, da bi umrli in da bi jim jaz pri tem pomagala. Tudi sama pri svojih problemih nisem nikoli tako trpela, da bi si želela umreti. Pa teh bolečin niti ni bilo tako malo, vendar se mi je zdelo, da tudi trpljenje spada k življenju in da me prav to dela bolj človeško. Ne samo, da živim, ampak tudi rada živim in budno sledim življenju okrog sebe. Življenje nam je podarjeno, je sveto in ga moramo kot takšnega spoštovati od spočetja so naravne smrti. Ne more biti človek tisti, ki bi ga urejal po svoje. Mislim, da je prav to problem današnje družbe.

Si predstavljate, da vas samo obvestijo, da pridete po truplo?

T. i. »pravica umreti« lahko hitro postane dolžnost umreti

Tomaž Merše, predsednik Družinske pobude

FOTO: Tatjana Splichal

Izredno nevaren zakon bi ukinil trenutno veljavno popolno prepoved ubijanja. To bi vsakokratni oblasti omogočilo širjenje že v tem zakonu zelo ohlapnih možnosti, kdo, koga in pod kakšnimi pogoji sme ubiti, in neslutene možnosti zlorab. Zakon bi ustvaril vzdušje pritiska na bolnike, ostarele, invalide, ljudi v socialni stiski …, da so le še breme in odveč in bi bilo najbolje, da se odločijo za ponujeno zastrupitev ter prenehajo obremenjevati zdravstveno, pokojninsko in socialno blagajno. V drugih državah se to že pogosto dogaja. Zakon ne nalaga dolžnosti obveščanja svojcev o tem, da je njihov oče, mama ali polnoletni otrok, ki se je znašel v hudi stiski, v postopku za izvedbo usmrtitve. Si predstavljate, da vas samo obvestijo, da pridete po truplo? Zato bom 23. novembra odločno proti.

Prispevek je bil najprej objavljen v 46. številki Družine.