Naškof Vincenzo Paglia je eden od vodilnih mož v Vatikanu na področju družine. Slovenijo je obiskal 15. junija na povabilo organizatorjev festivala družin, zavoda Iskreni.net. Srečal se je z udeleženci festivala na Visokem pri Poljanah in jih opogumil v veri.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Kakšen je bil namen vašega obiska? Kakšno sporočilo ste prinesli?

Želel sem spregovoriti o apostolski spodbudi Radost ljubezni. Rad se odzovem na vabila, tudi zato, ker ima papež Frančišek strateško vizijo družine. V spodbudi papež Frančišek trdi, da je ljubezen med moškim in ženo, ki ustvarja družino, temelj naše družbe. Na kratko bi lahko rekel, da se po besedah papeža Frančiška par ne poroči sam zase, ampak se poroči za to, da bi ustvaril družino in naredil svet bolj družinski. To je njegova vizija in papež želi, da Cerkev znova razmisli o njej in o svojem poslanstvu v svetu.

Kaj vas je presenetilo v Sloveniji?

Na festivalu družin me je presenetilo veselje na obrazih udeležencev, še posebej veselje številnih otrok. V Evropi, ki postaja vse bolj sterilna, ne samo v smislu rojevanja otrok, ampak v rojevanju nove prihodnosti, sem v tem čudovitem koščku narave videl upanje na bolj družinsko prihodnost, brez dvoma bolj človeško prihodnost. Družina je vselej utrjevala družbo. Cerkev pa je dobesedno poklicana, da bi bila družina.

Na festivalu ste v pridigi izjavili, da so družine vse manj cerkvene in Cerkev vse manj družinska. Lahko to razložite?

Žal danes individualizem prizadene tudi družino. Mnoge družine so zaprte vase. Vsaka živi čisto zase, kot odtrgana od družbene, pa tudi cerkvene mreže. Zato mislim, da krščanske družine slabo čutijo nujnost povezanosti s cerkvenim tkivom. Po drugi strani so naše župnije še vedno preveč zaznamovane s funkcionalizmom, z organizacijo, z načrti, so malo družinske, premalo so topel dom. Mislim, da bi bilo dobro, da se Cerkev in družine medsebojno »okužijo«, družine bi morale biti bolj cerkvene, odkriti bi morale pomen skupnosti z drugimi družinami in posamezniki, župnije pa morajo odkriti, kako biti kot resnična družina, ki sprejema vse, ne da bi izključili kogarkoli. To zahteva zelo veliko spremembo v pogledu.

Lahko poveste kakšen konkreten primer?

Primer? Prav! Ko na primer govorimo o neločljivosti zakona, je pomembno odkriti, da je prva neločljivost med Cerkvijo – materjo in njenimi otroki. Otroci se lahko motijo, lahko se oddaljijo, se ločijo od svojih zakoncev … Cerkev pa se ne more nikoli ločiti od svojih otrok, v nobenem primeru. To je zelo pomembno, saj o tem govori Sveto pismo: v priliki o izgubljeni ovci, o Jezusu, ki je neločljivo povezan z vsemi svojimi brati in sestrami. V tem smislu Radost ljubezni zahteva spremembo v družinah in tudi v Cerkvi, da bi bila res dobra novica v svetu osamljenih. Cerkev in krščanske družine so poklicane k temu velikemu poslanstvu.

Simon Purger

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.