Pogled na Goče od cerkev Marije Snežne na Obeluncu. FOTO: Ivo Žajdela

Med vinogradi, na slemenu med Vipavsko dolino in dolino Branice, kjer se odpirajo lepi razgledi, leži ena najlepših vipavskih vasi. Goče, kamnit arhitekturni biser, so spomenik slovenske kulturne dediščine. Ne le zaradi arhitekture. Vas je svojevrsten živi muzej kulture vinarstva na Vipavskem.

Goški pil s poškodovanim reliefom in hišni portal. FOTO: Ivo Žajdela

Vas Goče se je razvila v pomembno vinarsko središče

Iz prvih zapisov v 14. stoletju lahko razberemo, da je vas obstajala že v srednjem veku. Njen razcvet pa se je začel v sredini 18. stoletja. To je bil čas napredka, v Evropi sta se razcvetali proizvodnja in trgovina in tudi za pridelavo vina so se začenjali boljši časi. Na odlični legi, sredi rodovitnih vipavskih gričev, se je vas Goče razvila v pomembno vinarsko središče, ki je daleč naokrog slovelo po žlahtnih vinskih sortah in visoki kakovosti vin. Ilirski list je leta 1846 poročal o prvi sadjarski razstavi v Ljubljani, kjer je bilo omenjeno, da sta goški župnik Valentin Kodre in posestnik Janez Ferjančič na razstavo poslala 28 sort belega in rdečega grozdja, »od tega večina žlahtnih«.

Kapela Božjega groba na pokopališču na Gočah. FOTO: Ivo Žajdela

Vhodni portal na pokopališču. FOTO: Ivo Žajdela

Skoraj vse ulice, z izjemo dveh glavnih, so izjemno ozke

Goče so zelo gosto pozidano naselje in lep primer tipične goriške kmečke arhitekture. Hiše imajo debele zidove iz kamna, strehe so pokrite s korci, včasih tudi skrili. Bogatejše hiše imajo zaprta dvorišča, borjače, v katera vstopajo skozi kalone, lepo izklesane kamnite portale. Vaške ulice ali gase, kot jih imenujejo domačini, so nekaj posebnega. Skoraj vse, z izjemo dveh glavnih ulic, so izjemno ozke in pogosto niso širše od metra. 

Župnijska cerkev sv. Andreja na Gočah. FOTO: Ivo Žajdela

Zanimivo posebnost predstavlja tloris vasi, ki si ga lahko ogledamo, če se povzpnemo do cerkvice Marije Snežne nad vasjo. Stavbe so nanizane ob dveh glavnih ulicah, ki se med seboj križata v obliki andrejevega križa, kar je zanimiv poklon sv. Andreju, zavetniku vasi. Cerkev sv. Andreja, zgrajena v 17. stoletju, pritegne pogled s prelepim kamnitim portalom. Cerkev je obdana z zidom in s strnjenimi hišami, v obzidani prostor okoli cerkve vodijo štirje vhodi.

Glavni oltar v cerkvi sv. Andreja na Gočah. FOTO: Ivo Žajdela

Ohranjenih je še približno šestdeset vinskih hramov

Ko se od cerkve sprehodimo proti pokopališču, lahko ob poti občudujemo štiri kamnite oltarje z reliefnimi upodobitvami prizorov križevega pota, reliefi so sicer zelo dotrajani, in zelo lep vhod na pokopališče, tam pa tudi arhitekturno lepo pokopališko kapelo.

Podružnična cerkev sv. nadangela Mihaela na Taboru nad Erzeljem. FOTO: Ivo Žajdela

Svoj največji arhitekturni in siceršnji zaklad skrivajo Goče pod zemljo. Tam so pred soncem in burjo varno skriti vinski hrami, zelo skrbno zgrajeni iz kamna, z velbanimi, obočnimi stropovji. Najbolj osupljivo je njihovo število. V času največjega razcveta je imel vsak gospodar dve, tri ali celo več kleti. Še danes je ohranjenih približno šestdeset hramov, nekateri med njimi so zelo stari in vanje še ni posvetila električna razsvetljava. V lesenih sodih tam zorijo vina skorajda tako kot pred stoletji. Okušanje vin v teh kleteh je izjemno, neopisljivo doživetje.

Podružnična cerkev sv. Lovrenca na Taboru nad Erzeljem. FOTO: Ivo Žajdela

Maše na Gočah in v Gornji Branici

Župnija Goče ima 770 prebivalcev in 700 katoličanov. V preteklem letu so imeli štiri poroke, vse od drugod. Bilo je pet krstov, trije domači in dva od drugod. Bila sta dva domača pogreba. Nedeljnikov je 120. Na Gočah je zjutraj ob 7. uri pri maši 30 vernikov; v Gornji Branici ob 9. uri 35 vernikov, na Gočah ob 10.30 uri pa še 55 vernikov. Po covidu je število obiskovalcev maše upadlo. Vseh veroučencev je 45. Letos so štirje prvoobhajanci in 16 birmancev.

Cerkev sv. Katarine v Kodretih ob Branici. FOTO: Ivo Žajdela

Dokler sem še pri moči, bom vztrajal

Župnik Ivan Furlan pove, da ima ob nedeljah tri maše, in doda: »Zavedam se, da je najsvetejše opravilo na tem svetu, daritev maše. Svetniki, arški župnik Wianej, Pater Pij, p. Leopold Mandič in drugi, so poudarjali veličino maše. V naslednjih letih bom verjetno imel ob nedeljah in praznikih le dve maši. Dokler sem še pri moči, bom vztrajal pri treh nedeljskih mašah. V ponedeljek imam mašo v župniji Vipava – Gradišče, v torek na Slapu, naslednje dni pa na Gočah.«

Podružnična cerkev Marije Snežne na Obeluncu. FOTO: Ivo Žajdela

Zaenkrat nas je duhovnikov še dovolj

Vsi vemo, da upada število duhovnikov. Glavno poslanstvo duhovnika je, da je mašnik, da daruje mašo. Poleg maše je gotovo tudi delitev zakramentov. Zaenkrat nas je duhovnikov še dovolj, da imamo maše. Čudim se, da nekateri mladi duhovniki ne zmorejo imeti več maš, ker so že utrujeni. Tukaj bi morali duhovniki dati vse moči. Maša je najsvetejše opravilo na zemlji. Vse ostalo lahko imajo tudi diakoni in verniki. Mašuje lahko samo duhovnik. Bogoslužje Božje besede pa ni maša.

Otroški zbor. FOTO: Ivo Žajdela

Pevski zbor. FOTO: Ivo Žajdela

Imajo župnijski pevski zbor in otroški pevski zbor

Na Gočah imajo štiri katehistinje: Silva Vrtovec poučuje nižje razrede, Majda Gorjan srednje razrede, Alma birmance in Irena Nabergoj birmance. Irena je diplomirala ne teološki fakulteti v Ljubljani. Občasno se srečujejo na sestankih ŽPS ter se dogovarjajo o praznovanjih in sodelovanju. Imajo župnijski pevski zbor in otroški pevski zbor. Enkrat mesečno nastopa tudi pomlajeni združeni pevski zbor, pevci pa prihajajo tudi od drugod. Karitas za praznike obišče starejše župljane. Pri maši za bolnike jim postrežejo in ustvarijo prijetno razpoloženje.

Fatimska procesija letos na Gočah. VIR: arhiv župnije

Župnik Ivan Furlan je obnovil 33 cerkva

Ljudje so pripravljeni pomagati in sodelovati pri birmi, prvem obhajilu, postavljanju jaslic ter župnijskih praznovanjih. »Za vse to jih je treba navduševati, spodbujati in biti kot župnik povsod navzoč. Veseli so, če župnik pokaže hvaležnost in jih tudi postrežem,« doda župnik.

Pove tudi, da je vse življenje posvetil skrbi za cerkvene stavbe in za cerkve. »Obnovil in spremljal sem obnove za 33 cerkva. Očetova borčevska pokojnina je šla tudi v ta namen, kot tudi moji osebni prihranki. Če vidijo župnika, da je navdušen in tudi sam sodeluje, potem navadno sodelujejo tudi župljani. Ljudje priskočijo na pomoč, ko vidijo, da je župnik navdušen.«

Katehistinja Silva Vrtovec. FOTO: Ivo Žajdela

Silva Vrtovec, katehistinja

Z domačo cerkvijo v Gornji Branici, ki je podružnica župnije Goče, sem povezana že od otroštva. To skrb in čut za povezanost v župniji sva z možem prenesla tudi na najine otroke. Ko so odrasli in šli svoja pota, sem od njih prevzela nekatere dejavnosti. Tako sem postala bralka Božje besede, saj želim, da bi se njena moč dotaknila in osmislila življenje vsakega vernika. Zadnja tri leta, po moževi smrti, poučujem verouk, kar je bila moževa želja. Otrokom želim približati Jezusa, da bi spoznali, kako zelo nas ima rad. Delo z otroki me izjemno veseli. Do svoje upokojitve sem bila zaposlena v predšolski vzgoji, ob poučevanju verouka pa doživljam tudi duhovno rast in spoznavam vero v novi, globlji luči. Obenem si želim v župniji udejanjati skrb za ostarele, bolne in osamljene. Rada jih obiščem, prisluhnem njihovim zgodbam in stiskam, velikokrat pa me prevzame tudi njihovo veselje do življenja. Z vključenostjo v pastoralni svet si prizadevam, da bi bila naša župnija živo občestvo, združeno v molitvi, slavljenju in praznovanjih. Lahko rečem, da me vse to duhovno bogati in osmišlja tudi moje življenje – tako ne le dam, ampak hkrati veliko prejmem.

Tanja Volk Lozej, ŽPS Goče. FOTO: Ivo Žajdela

Tanja Volk Lozej, ŽPS

Priložnosti za sodelovanje v cerkveni skupnosti na Gočah je veliko. Starši sodelujemo v župnijskem pastoralnem svetu, pri pripravah na sprejem zakramentov naših otrok, prepevamo z njimi pri mladinskem pevskem zboru, postavljamo jaslice z našimi birmanci ter skrbimo za okrasitev in urejenost cerkve. Trudimo se, da bi tudi naši otroci izkusili harmonijo spontanega druženja v povezani skupnosti, ki jo ogroža virtualna resničnost. Tovrstno druženje namreč predstavlja priložnost za bolj razumevajoč in sočuten medsebojni odnos, ki je pot do odgovornejšega in bolj krepostnega življenja. Starši smo hvaležni prav vsem v župniji, ki se trudijo za svoj prosocialni psihološki razvoj, ki je nalezljiv, ki da energijo vsem in ki predstavlja upanje v boljšo prihodnost.

Martina Volk, bralka Božje besede, Erzelj. FOTO: Ivo Žajdela

Martina Volk, bralka Božje besede

Živim na Erzelju v župniji Goče. Rojena sem bila v sosednji vasi Planina pri Ajdovščini. Pred 34 leti sem se poročila na Erzelj. Imam dva otroka in sicer hčerko in sina. Izhajam iz verne družine in tudi moja družina je tako usmerjena. Že kot mlada punca sem rada prebirala Božjo besedo v rojstni cerkvi. To veselje imam še vedno v sebi, tudi zdaj ko sem poročena in že v zrelih letih. Božjo besedo prebiram, ker mi je to neko notranje zadovoljstvo. Tako sodelujem v naši župniji kot bralka beril ter sodelavka Karitasa in to v župnijski cerkvi sv. Andreja na Gočah, kakor tudi v podružničnih cerkvah sv. Mihaela in sv. Lovrenca na Erzelju. Vse to počnem v sodelovanju z župnikom Ivanom Furlanom, ki je v letu 2024 praznoval zlato mašo. Naš zlatomašnik je glavna gonilna sila v župniji in v sodelovanju z njim ni nobeno delo pretežko. Pogrešam pa več sodelovanja mladih, kajti le tako bomo peljali župnijo naprej, saj vsi dobro vemo, da ko stopimo skupaj, smo zelo močni in nam lahko marsikaj uspe.

Župnik Ivan Furlan. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik Ivan Furlan

Kot bogoslovec in duhovnik sem bil na novih, srebrnih in zlatih mašah. Sam pri sebi sem si želel, da bi tudi sam dočakal svojo zlato mašo. Hvala Bogu, da je do tega prišlo v letu 2024. 

Zlata maša župnika Ivana Furlana. FOTO: Lojze Adamič

Posvetili so me v Logu pri Vipavi leta 1974. Bilo nas je pet novomašnikov. Takrat nas je posvetil škof Janez Jenko. Na posvečenju je bilo veliko ljudi. Po maši smo imeli novomašniki s svojimi ožjimi sorodniki v semenišču družabni prigrizek. Pri zlati maši sem obujal spomine na to slovesnost in podoživljal lepe spomine na mašniško posvečenje ter na vipavsko semenišče. 

Zlata maša župnika Ivana Furlana v Gornji Branici. VIR: arhiv župnije

Na Erzelju smo imeli zlatomašno slavje 10. avgusta pred cerkvijo. V cerkvi sv. Lovrenca sem dal pozlatiti in restavrirati tri dragocene zlate oltarje, delo sem plačal iz svojega. Zavedal sem se, da če bom čakal na pomoč države, se bo to še odlašalo. V svojem duhovniškem življenju sem obnovil 33 cerkva. Pomagali sta tudi država in občina. Moj oče je dal borčevsko pokojnino, sam sem dal moje prihranke, da je prišlo do popravila več cerkva. Seveda so tudi domačini prispevali za obnove svojih cerkva. 

Zlata maša župnika Ivana Furlana v Gornji Branici leta 2024. VIR: arhiv župnije

Želim si praznovanja tudi biserne maše, ki bi bila v letu 2034, kar pa je v božjih rokah. Ljubi Bog, daj mi še to doživeti!

Zlata maša župnika Ivana Furlana v Gornji Branici leta 2024. VIR: arhiv župnije

1/32