Predstavniki mednarodne Karitas opozarjajo, da bi bilo ob izbruhu epidemije ebole v zahodni Afriki nujno potrebno vsa prizadevanja usmeriti v ohranitev tamkajšnjih katoliških klinik, saj so te najbolje opremljena zdravstvena središča na omenjenem območju.

Mnoge bolnišnice v Liberiji, državi, ki jo je virus ebole najbolj prizadel, so že zaprte. Kot je v pogovoru za britansko medijsko hišo BBC povedal Tony Banbury, vodja misije Združenih narodov za boj proti eboli v zahodni Afriki, svetovni organizaciji že primanjkuje sredstev za učinkovit spopad z epidemijo. »Zaradi zaprtja številnih klinik je več možnosti, da ljudje umrejo v avtomobilski nesreči, kot pa zaradi ebole«, je za ameriško katoliško agencijo CNA pojasnil msgr. Robert Vitillo, svetovalec Caritas Internationalis za zdravstvena vprašanja.

Msgr. Vitillo je nagovoril udeležence srečanja pod pokroviteljstvom Karitas, na katerem so se v Vatikanu zbrali pristojni za boj proti izbruhu ebole v zahodni Afriki, z namenom, da uskladijo svoja prizadevanja, izmenjajo izkušnje in pričnejo z načrtovanjem rehabilitacije po koncu epidemije. V tem procesu bi lahko ključno vlogo odigrale katoliške bolnišnice, čeprav tudi te močno občutijo posledice epidemije.

»V Liberiji se je doslej ohranilo 14 izmed 16 cerkvenih klinik, toda številne vladne klinike in klinike pod vodstvom drugih organizacij na tem območju so zaprle svoja vrata; to pa močno zvišuje tveganje za okužbo z virusom«, je poudaril msgr. Vitillo.

Zdravstveni svetovalec Karitas je predstavil primer Bolnišnice sv. Jožefa v Monroviji, prestolnici Liberije. Bolnišnica je bila ustanovljena leta 1960 in je veljala za najstarejšo neprekinjeno delujočo zdravstveno ustanovo v državi. Delovala je v času državljanskih vojn med leti 1989 in 2003, v letošnjem avgustu pa je bila primorana zapreti svoja vrata, potem ko se je več zdravnikov in zdravstvenih delavcev okužilo z virusom ebole. »To bolnišnico moramo znova odpreti – bila je najboljša v državi«, je dejal msgr. Vitillo.

Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije je med 30 in 70 % zdravstvene infrastrukture v Afriki v rokah verskih organizacij. Bolnišnice med seboj sodelujejo in v Liberiji deluje Katoliški svet, ki ga usklajuje frančiškanska misijonarka s. Barbara Brillant. Po njenih besedah je »najtežje znova pridobiti zaupanje tamkajšnjih ljudi«.

Na vprašanje, kateri naj bi bil naslednji korak prizadevanj v katoliški Cerkvi, je msgr. Vitillo dejal, da »Cerkev že počne ogromno stvari, zato ni nobene potrebe po začenjanju novih projektov. Okrepiti bi bilo potrebno prizadevanja v najbolj prizadetih državah in priskočiti na pomoč ljudem, ki so tam že dejavni, posebno pozornost pa bi morali usmeriti tudi v družbeno mobilizacijo«.

»Najpomembnejša stvar je seznanjanje ljudi z nujno potrebnimi informacijami. Poskušamo jim pojasniti, kako naj si na pravi način umivajo roke, da bi se izognili okužbi. Svetujemo jim, ko se okuži kakšen izmed družinskih članov, naj bo z njim v stiku in zanj skrbi en sam sorodnik.« Dodatno tveganje predstavlja pokop posmrtnih ostankov okuženih oseb, saj v Afriki po izročilu truplo najprej temeljito očistijo, v tem obredu pa sodeluje veliko ljudi; tudi pogrebnega obreda se običajno udeleži veliko število sorodnikov.«

Svetovna zdravstvena organizacija je sprva izdala odlok, naj trupla umrlih za ebolo pokopavajo brez prisotnosti družinskih članov, potem ko so predstavniki Karitas uradnikom SZO pojasnili, kako pomembno je za te ljudi, da se pogreba udeleži vsaj en sorodnik in tudi duhovnik, pa je kasneje dopustila udeležbo manjšega števila sorodnikov, ki naj bi pogreb spremljali z ustrezne varnostne razdalje. Edward John-Bull, direktor Karitas v Sierri Leone, je pojasnil, kako so nekateri sorodniki skušali podkupiti zdravstvene delavce, da bi izdali mrliški list z negativno oznako okužbe z virusom ebola, da bi lahko družinskega člana pokopali z običajnim pogrebnim obredom, s čimer pa bi se močno povečalo tveganje okužbe za vso družino.

Po besedah ameriškega dekana Timothyja Flanigana, ki je kot prostovoljec pomagal v Liberiji, se katoliška Cerkev »bori v prvih bojnih vrstah. Vsi delavci na tamkajšnjih katoliških klinikah so izredno predani svojemu delu.« Kot je dejal, se bojijo za lastno varnost, kljub temu pa si prizadevajo po svojih najboljših močeh, da bi pomagali okuženim, saj se zavedajo, da v primeru njihove odsotnosti ne bo nihče drug priskočil na pomoč potrebnim.

Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije je do začetka letočnjega novembra virus ebole v Afriki zahteval že skoraj pet tisoč življenj, obravnavanih pa je bilo več kot 13.500 primerov okužb. Poleg Liberije sta najbolj prizadeti še njeni sosedi Sierra Leone in Gvineja. Razen v zahodni Afriki so primere okužbe z ebolo doslej zabeležili še v Španiji, Združenih državah Amerike, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in na Norveškem.

Vir: CNA
Foto: CNA