V soboto, 3. junija, je bila ob grobišču povojnih pomorov pod Krenom v Kočevskem rogu spominska slovesnost. Začela se je z nočnim bdenjem in molitvijo skupine mladih, nadaljevala pa v soboto z molitvijo rožnega venca, polaganjem vencev, mašo in kulturnih programom.

Mašo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval škof Andrej Glavan. V pridigi je dejal, da se lahko zlo premaga le z molitvijo in prostovoljnimi žrtvami za grehe in vse zločine, kot je govorila tudi Marija v Fatimi. »Ona, ki je mati vseh, tako Abela kot Kajna, vseh, ki so zagrešili zločine in mati žrtev vseh revolucij, tudi teh, ki se jih danes spominjamo, lahko posreduje, da bi znali odpuščati, delati in moliti in nekaj narediti za spravo. Zato smo se danes odločili za mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu.« Poudaril je, da sta prava pot spominjanje in sprava. Ob tem je spomnil na nezaslišano tragedijo v rudniku Huda jami, ki so Pompeji totalitarnega komunističnega režima, kot je to tragedijo označil strokovnjak sodne medicine prof. Balažic. »To, kar se je dogajalo, pravijo, presega vse podobe in domišljijo Dantejevega pekla.«



Da se ne bi pozabilo, niti ponovilo

Dejal je, da se tu »zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave, da se nikoli več kaj takega v našem narodu ne bi ponovilo. Muzeji v Auschwitzu ali Dachauu ali pa pričevanja o zločinih pri nas, ker podobnega muzeja za ta povojna hudodelstva pri nas še ni, imajo namen, da ta zavržna dejanja ne preidejo v pozabo. Vemo, da resnica slej ko prej pride na dan, če ne prej, pa po sto letih, kot je bil zločin oziroma genocid nad Armenci. A vendar ima misel (Georgea Santayana) svojo težo: 'Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo.'



Škof Glavan je prosil Marijo, »naj sprejme v svoje milostno srce vse žrtve in krvnike. Vse, ki so bili pobudniki zločinov in tiste, ki so jih zapeljani in naščuvani izvrševali in so morali pozneje prestajati očitke vesti. Vest se jim je oglašala še zlasti, če so neusmiljeno morili žene, otroke in celo noseče matere. Naj se uresniči to, kar, naj nam izprosi čude je p. Marko Rupnik upodobil v mozaiku v tej kapeli, da bi se pri mizi večnega življenja mogla srečati oba, žrtev in zločinec. Prosimo njo, ki je napovedala zaradi molitve rožnega venca celo spreobrnjenje Rusije, ki je povzročila cunami krvavih revolucij, tudi našež in gane srca vseh, da bi si že tudi tu na zemlji bratsko podali roke, da bi mogli živeti spravljeni in bolj veseli.«

Škof Glavan se je zahvalil vsem, ki so prišli, kočevskemu župniku Damjanu Štihu in njegovi ekipi, vodstvu Nove Slovenske zaveze in pevcem iz župnije Zagradec, ki so peli pri maši in v kulturnem programu.

Potrebna je beseda



Letošnja govornica Helena Jaklitsch je dejala, da ko »pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. »Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga.«

Spomnila je, da ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jih je prednje polagala zgodovina. »Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi 'dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan'. Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja, če nočemo, da nas ne bo sram, ko se bomo iz oči v oči srečali z našimi fanti in možmi na oni strani.«



Foto: Ivo Žajdela

Več si preberite v časopisu Družina (let. 66, št. 24).