Papež Frančišek je tudi med današnjo splošno avdienco na trgu sv. Petra v Vatikanu nadaljeval s katehezami o desetih Božjih zapovedih. V osmi katehezi je znova spregovoril o dnevu počitka.

Deset zapovedi smo prejeli dvakrat, v Drugi in Peti Mojzesovi knjigi. Besedili sta več ali manj enaki, le pri tretji zapovedi obstaja opazna razlika: »Medtem ko v Drugi Mojzesovi knjigi ta zapoved spominja na Gospodov počitek in posvečevanje stvarstva sedmega dne, je dan počitka v Peti Mojzesovi knjigi spomin na pasho, osvoboditev Izraelcev iz egiptovskega suženjstva.«

Sužnji v resnici niso imeli dneva počitka. Suženjstvo je večinoma posledica zatiranja in nasilja. Obstajajo pa tudi številne oblike notranje nesvobode, blokad, kompleksov, značajskih omejenosti. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki znajo tudi v ječi živeti veliko svobodo. Papež je pri tem spomnil na svetega Maksimilijana Kolbeja in kardinala Van Thuana, ki sta kraj temačnega zatiranja spremenila v kraj luči. Božje usmiljenje osvobaja in nam podarja veliko notranjo svobodo.

Ljudje smo pogosto »sužnji lastnega jaza«, ki nas vodi v hlapčevstvo greha. To se izkazuje preko sedmih naglavnih grehov: napuha, pohlepa, zavisti, jeze, nečistosti, požrešnosti in lenobe.

Iz ujetništva lastnega jaza nas lahko reši le resnična Ljubezen, ki nam jo je podaril Jezus Kristus, »ki nas je ljubil vse do smrti na križu«.

Tretja zapoved tudi vabi, da obhajamo mir osvoboditve, ki jo je izboril Kristus – prelomil je naše notranje hlapčevstvo greha in človeka usposobil, da ljubi. Resnična ljubezen je resnična svoboda. Ta ljubezen nas osvobaja tudi v ječi, četudi smo šibki in omejeni. Resnični suženj je torej tisti, ki ni sposoben ljubiti, ki ga grehi oddaljujejo od ljubezni.

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.S.)