Foto: arhiv Nove slovenske zaveze


Zaradi znanih epidemijskih okoliščin je bila letos spominska slovesnost v Kočevskem rogu drugačna kot doslej. Mašo ob 75. obletnici revolucije in množičnih pobojev je pri breznu pod Macesnovo gorico, torej na resničnem kraju poboja Slovenske narodne vojske, ob somaševanju duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, povezana pa je bila s še enim jubilejem, 30. obletnico prve spominske slovesnosti, ko je nadškof Alojzij Šuštar pred natanko 30 leti, 8. julija 1990, s krščanskim obredom pri breznu pod Krenom pokopal pobite v Kočevskem rogu. Dogodek se je mnogim zapisal v spomin tudi po stisku rok med nadškofom in tedanjim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom, ki so ga predstavljali kot simbolični vrh in tako tudi konec spravnega procesa. Kakšno pa je bilo resnično ozadje te zgodbe? Verodostojen odgovor na to vprašanje ponuja eden od ključnih ljudi prve roške maše Anton Drobnič (1928–2018). V knjigi spominov, iz katere objavljamo odlomek (nastala je v sodelovanju s Francetom Pibernikom in bo izšla pri založbi Družina), odstira pravo podobo tistega julijskega dneva pred 30 leti.


Dan slovesnosti je bil izjemen, jasen, sončen, okolica je bila podobna tisti iz leta 1945, vse naokoli mlada rast. Vse je teklo brez incidentov, razen nekih verbalnih tu pa tam, kjer so se pojavljali kakšni nasprotniki, bivši terenci in podobni.

Zastran varovanja ni bilo težko, ker je zaradi Kučanovega obiska za red poskrbela republika. Bilo je ogromno milice, tudi zato, ker so bili tam skoraj vsi ministri, pa bivši ceka z rokami v žepih.

Sicer so pa ena od zanimivih epizod ravno Kocjančičeve roke v žepih. Spomenka Hribar kar naprej pripoveduje, da sta si tam nadškof dr. Šuštar in predsednik Kučan podala roki, da je bila s tem sklenjena sprava, isto ponavlja Zveza borcev, da je bila s podajanjem rok teh dveh mož sprava končana.

Toda ravno podajanje rok je imelo povsem drugo povezavo in značaj. Predvsem je treba poudariti, da tam ni bilo nobenega protokolarnega, nobenega obrednega, nobenega simbolnega podajanja rok. Bil sem tako blizu, da bi jima tudi sam lahko podal roko. Ker sem bral berilo, sem stal v prvi vrsti. Vse se je dogajalo po maši. Nadškof se je šel po opravljeni maši preobleč za oltar, nato se je v talarju vrnil na prostor, da bo poslušal Kučanov govor. Ko se je bližal prednji vrsti, mu je stopil naproti Kučan in ga pozdravil s stiskom roke, kot se ponavadi pozdravljamo vsi. To se je zgodilo tudi brez sleherne napovedi, skratka, to ni bilo nobeno spravno rokovanje.

Malo prej, med mašo, pri pozdravu miru je bilo obredno spravno dejanje, ko smo si podajali roke v znamenje medsebojnega odpuščanja. Med tem obrednim delom se je zgodilo nekaj, kar je javnosti čisto neznano. O tem je revija MAG (leta 1997) objavila fotografijo, ki jo je verjetno posnel fotoreporter Dela. Stal sem v prvi vrsti, levo od mene Pavle Kogej, desno od mene eden od politikov, naprej Polde Bibič, Janez Kocjančič in Kučan. Med pozdravom miru sem dal roko najprej desnemu sosedu politiku, nato sem se hotel rokovati na levi s Kogejem, toda v tistem hipu ni videl moje roke, kajti obrnil se je, odkorakal h Kučanu in mu ponudil roko, kot je dokumentirano na objavljeni fotografiji, kakor tudi to, kako je Janez Kocjančič tiščal obe roki v žepu. Izjemnost tega trenutka na slovesnosti v Rogu je v tem, ker je Kogej kot eden preživelih domobrancev šel simbolno dat roko v imenu pobitih. In Kučan je Kogejevo roko sprejel. Žal o tem ni pisal noben novinar, tega ni pokazala nobena televizija, čeprav je šlo za rokovanje med bivšim šefom partije in preživelim domobrancem.


Anton Drobnič je bil eden od ključnih ljudi prve roške maše. Foto: Tatjana Splichal


Po opravljeni slovesnosti me je zelo zanimalo, ali bo predsednik Kučan šel do brezna pobitih. Ob prihodu na prireditveni prostor bržkone ni utegnil stopiti tja. Natanko sem videl, da je po končanem programu šel k breznu nadškof in opravil blagoslov ter zmolil očenaš skupaj z verniki, Kučan pa se ni potrudil tja, ni položil ene rožice ali prižgal ene svečke, ni se mu zdelo potrebno, da bi se ob tem množičnem grobu ustavil za eno samo minuto, ampak se je naglo odpeljal iz Roga. To njegovo ravnanje je več kot značilno, hkrati pa pomembno za celotno dogajanje pod Krenom. Kučanov pravi odnos do pobitih se je pokazal tudi v njegovem govoru, v katerem pobitih domobrancev ni omenil niti z imenom slovenski domobranci niti s posrednim poimenovanjem protikomunistični borci, pač pa je imenoval partizane, torej tiste, ki so morili. Iz njegovega govora mi je ostala njegova sklepna misel, češ, bila je vojna in smo morili, zdaj je mir, dajte nam mir in vse pozabimo.

Nad Kučanovim govorom in njegovim ponašanjem sem bil strašno razočaran, ker sem jasno videl, kje smo, kakšna prevara je bila njegova udeležba. Za nas je bilo pomembno, da je bila opravljena pogrebna maša za pobitimi domobranci, da je Cerkev javno priznala mrtve, da je bila torej s te strani sprava z mrtvimi, kar je nadškof Šuštar večkrat poudaril. Še vedno lahko trdim, da je bila slovesnost, gledano s te strani, nekaj izjemno veličastnega. Nadškofov govor je bil na umirjeni ravni, kakršno smo pri njem vedno srečevali, medtem ko je bil Kučanov govor porazen, nastop kulturnikov pa je bil povsem mimo bistva.

Če z današnjega stališča ocenjujem celoto, moram reči, da je bila politično to strašna napaka nadškofa Šuštarja in Cerkve, da tega obreda ni opravila sama, ampak je to napravila skupaj z državo. Nadškof Šuštar nam je leto pozneje pojasnil, zakaj je bilo tako. Priznal je, da se je hudo bal, kaj bi se tam lahko zgodilo, bal se je kakšnih hujših provokacij, kakšnih težjih incidentov z borčevske strani. Zato slovesnosti ni tvegal brez državne udeležbe. Ob tem pa ni mogel videti, ker pač ni politik, strašnih posledic te svoje odločitve. Kučan, komunizem in celotna kontinuiteta so doživeli prvo in glavno rehabilitacijo. Prav v njej je osnovni razlog, da je Kučan na prvih predsedniških volitvah zmagal, kajti Cerkev ga je prva rehabilitirala, pa ne v Ljubljani na nadškofiji ali v stolnici, ampak ob breznu pobitih žrtev, pred domobranskimi sirotami, vdovami in preživelimi domobranci. V tem je bila napravljena velikanska napaka, da je bil na slovesnost v Rogu povabljen Kučan, kajti tu je doživel najbolj plodonosno rehabilitacijo po padcu komunističnega režima. Bil je rehabilitiran pred tamkaj prisotno publiko, rehabilitiran pred milijonsko televizijsko publiko med dvournim prenosom z Roga, rehabilitiran kot predstavnik morilcev, in to celo ob grobu žrtev. To je eden od razlogov, da se je stara oblast tako hitro otresla sestopanja in se vrnila na svoje nekdanje pozicije. V tej zvezi je zanimivo, da je Kučan dobil največ glasov na Dolenjskem, kjer je bilo največ pobitih.

A slovesnost v Rogu je pokazala tudi izjemno duhovno moč za preostalo protikomunistično publiko, ko je končno vendarle doživela svojo resurekcijo, svoje vstajenje.