Mirjam Dujo Jurjevčič piše o italijanskem nasilju od aprila 1941 do septembra 1943 na Bloški planoti, to je na območju nekdanje in današnje Občine Bloke. Bloško planoto je aprila 1941 zasedel italijanski okupator in povzročil največje število ubitih med drugo svetovno vojno na obravnavanem območju, to je triindvajset odstotkov vseh, med njimi pa so prevladovale civilisti. V prispevku je avtorica predstavila posamezne primere nasilja in ubite s strani italijanske vojske. Najhujše nasilje se je dogajalo v času italijanske ofenzive julija in avgusta 1942, ko so množično streljali ljudi, izganjali prebivalstvo v internacijo, požigali in ropali premoženje. Na kratko je predstavila tudi nastanek in delovanje vaških straž na Blokah pod italijanskim vojaškim poveljstvom.

Razvoj vojaškega delovanja Slovenskega domobranstva

Peter Papler, Darko Ščavničar in Tomaž Kladnik so na osnovi arhivskega gradiva in literature prikazali oblikovanje in razvoj vojaške formacije ter vojaškega delovanja Slovenskega domobranstva. Ugotavljajo, da je Slovensko domobranstvo z razvojem političnega in vojaškega položaja v Ljubljanski pokrajini hitro spreminjalo svojo sestavo ter vojaško delovanje. Enote so tako iz defenzivnih obrambno policijskih sestavov, ki so bili v vojaških postojankah, prerastle v pretežno ofenzivne napadalne vojaške formacije hitro premičnih udarnih bataljonov. Ovira v samostojnem vojaškem delovanju enot Slovenskega domobranstva v boju proti partizanskim enotam pa je bil nadzor nemških policijskih in kasneje tudi vojaških poveljnikov.

Srbija na zgodovinski prelomnici leta 1944

Srbija se je sredi leta 1944 znašla na zgodovinski prelomnici. Odločitev zaveznikov, da podprejo komunistično stran, je pripomogla k izidu večletne državljanske vojne in omogočila komunistom prevzem oblasti v državi. Partizanske sile, ki so iz Bosne in Črne gore v drugi polovici leta 1944 prodrle v Srbijo, so uspele dotlej prevladujočemu četniškemu gibanju zadati več velikih porazov. Vmes so se krepile tudi lokalne partizanske sile, ki so iz gverilskih odredov po zgledu drugih delov države prerasle v divizije in korpuse NOVJ. Končno jim je septembra 1944 odločilno na pomoč priskočila Rdeča armada, ki je pospešila »osvoboditev« in ključno prispevala k izgonu nemških okupacijskih sil. Zgodovinar iz Beograda Nemanja Dević je v prispevku Srbija na zgodovinski prelomnici leta 1944. Zlom monarhistov in zmaga komunističnih sil na podlagi obstoječe literature in arhivskih virov podal pregled razmer v Srbiji poleti in jeseni 1944 ter izpostaviti ključne dejavnike, ki so pripeljali do partizanskega prevzema oblasti.

Procesi pred vojaškimi sodišči poleti 1945

Mateja Čoh Kladnik je objavila prispevek »V imenu narodov Jugoslavije!«. Procesi pred vojaškimi sodišči poleti 1945. Po koncu druge svetovne vojne maja 1945 so se v Sloveniji začeli prvi procesi pred vojaškimi »sodišči«, na katerih so bili med »obsojenimi« večinoma civilisti in zelo malo vojaških oseb. Ta komunistična »sodišča« so bila organizirana ter so sodila in izrekala kazni na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih iz maja 1944. Postopki so bili hitri in kratki. Vojaška »sodišča« so »obsodila« največ civilistov, ki so jih obtožili, da so med vojno sodelovali z okupatorji in delovali proti komunističnim partizanom, ker so (oziroma naj bi) bili člani okupatorjevih političnih organizacij in vojaških formacij. Posebej veliko je bilo procesov zaradi članstva v Kulturbundu. Potekali so tudi sodni procesi proti nemškim in slovenskim podjetnikom ter lastnikom denarnih zavodov in procesi proti vojaškim osebam, pripadnikom Slovenskega domobranstva, ki so jim »sodili« v taboriščih Šentvid in Teharje.

Življenje kralja Petra II. Karađorđevića po drugi svetovni vojni

Blaž Torkar v prispevku Življenje kralja Petra II. Karađorđevića po drugi svetovni vojni v luči ohranjenih britanskih dokumentov na podlagi analize britanskih arhivskih dokumentov in objavljene znanstvene literature obravnava življenje jugoslovanskega kralja Petra II. Karađorđevića po drugi svetovni vojni. Leta 1945 so bile kralju Petru II. odvzete vse vladarske pravice in jugoslovanski monarh se je znašel v izgnanstvu. S svojo družino je živel v Veliki Britaniji in Franciji, zadnja leta življenja pa je preživel v ZDA. Prva leta življenja v izgnanstvu je opozarjal, da se v Jugoslaviji izvaja komunistična diktatura in upal, da bo prišlo do spremembe oblasti in njegove vrnitve v domovino. Kraljevo povojno življenje so zaznamovale tudi težave v zasebnem življenju in predvsem finančne težave. Ves čas si je prizadeval poenotiti srbske emigrantske organizacije in shizmo, ki je nastala v srbski pravoslavni cerkvi. Po hudi bolezni je leta 1970 umrl in pokopali so ga v cerkvi sv. Save v Libertyvillu, nedaleč od Chicaga. Leta 2013 so posmrtne ostanke Petra II. Karađorđevića in njegove družine pokopali v kraljevi grobnici v cerkvi Sv. Jurija na Oplencu v Srbiji.

Franc Jeza v Trstu

 Ivo Jevnikar je na podlagi literature in pričevanj prikazal življenjsko pot Franca Jeze (1916–1984), pisatelja, publicista in borca za samostojno ter demokratično Slovenijo. Ta krščanski socialist, sodelavec OF in nekdanji taboriščnik je po drugi svetovni vojni zapustil tedanjo Jugoslavijo ter se za stalno naselil v Trstu. Obravnava njegovo življenje od umika v Italijo jeseni 1948 do smrti v Trstu 20. januarja 1984. Jeza ni bil italijanski državljan in ni imel stalne službe, zato se je težko preživljal, zlasti kot zunanji sodelavec Radia Trst A in tednika Novi list, razvil pa je izjemno publicistično delo kot urednik, kritik, kronist, prevajalec, a tudi kot izvirni leposlovni avtor. V javno zavest se je najbolj vtisnilo njegovo zavzemanje za demokratično in neodvisno Slovenijo.