Barbara Sosič, Tatjana Dolžan Eržen, Bojana Rogelj Škafar, Rebeka Kunej, Alenka Stražišar Lamovšek, Barbara Ivančič Kutin, Špela Regulj, Kristina Seljak in Jasna Simoneta med predstavitvijo tematske izdaje revije SLO Izročilo etnološke dediščine 17. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Kot je pojasnila Barbara Sosič, urednica tematske številke revije SLO, etnologija kot veda o kulturi vsakdanjega življenja postavlja v ospredje človeka in skupnost, v kateri živi. Raziskuje preteklost ter jo povezuje s sodobnimi družbenimi in kulturnimi pojavi, zato je njen pogled dragocen za razumevanje današnjega sveta. Dolgo so jo imenovali narodopisje ali etnografija in je bila usmerjena predvsem v podeželje in ljudsko kulturo – od stavbne dediščine, oblačilne in prehranske kulture do šeg, obrti ter pripovednega, glasbenega in plesnega izročila. Danes pa sodobna etnologija bistveno razširja svoj horizont: spremlja družbene spremembe, raziskuje identitete, mestno življenje in prepleta preteklost z današnjim vsakdanom.

Korenine so naša najtrdnejša opora

Barbara Sosič poudarja, da je dediščina veliko več kot spomin. »Je način, kako razmišljamo, kako govorimo, ustvarjamo in kako čutimo pripadnost prostoru, iz katerega izhajamo. Je most med rokami in spretnostmi prednikov ter tistimi, ki to izročilo danes ohranjajo in mu vdihujejo novo življenje. V času, ko je svet hkrati vse bolj enoten, a tudi vse bolj razpršen, nas prav dediščina opominja, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj je raznolikost naša moč.« Dodaja, da so korenine naša najtrdnejša opora. Zavedanje njihove vrednosti in skrb za dediščino pomenita ohranjanje ravnotežja med spoštovanjem tradicije in ustvarjalnostjo, ki nenehno išče nove poti – med starim in novim, domačim in tujim, spominom in prihodnostjo.

Etnološke podobe in zgodbe je prispevalo petnajst avtoric

V tej posebni številki slovenskega zgodovinskega magazina SLO ponujajo niz etnoloških podob in zgodb, ki ga je prispevalo petnajst avtoric, vse so strokovnjakinje na področju etnologije in narodne dediščine, tudi zaposlene v muzejskih in raziskovalnih ustanovah. Njihovi pogledi nas popeljejo od splošnih kulturnih vprašanj do povsem posebnih lokalnih pojavov. Razkrivajo tako nekdanje načine življenja kot njihovo presenetljivo živost v našem času.

Blaž Verbič, direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Ivo Žajdela

Stavbna dediščina med varovanjem, uporabo in preobrazbo

V prvem prispevku Stavbna dediščina med varovanjem, uporabo in preobrazbo. Anonimna arhitektura ruralnega prostora dr. Tanja Hohnec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije spomni, da ne le gradovi, dvorci in cerkve ali stavbe premožnega meščanskega sloja, oblikovane s svinčniki znanih arhitektov in stavbenikov, ne le arheološka najdišča, parki, vrtovi in industrijski kompleksi, tudi skromna in anonimna arhitektura ruralnega prostora zarisuje zemljevid arhitekturnih in kulturnih pokrajin Slovenije. Osnovo za seznanitev z raznolikostjo nepremične kulturne dediščine ponuja register nepremične kulturne dediščine, ki je v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Vanj je vpisanih okrog 31.000 enot različnih zvrsti. Med njimi je t. i. ljudsko stavbarstvo, ki odseva način življenja in gospodarjenja bodisi bolj premožnega kmeta ali obrtnika bodisi manj premožnega družbenega sloja prebivalstva pretežno 19. stoletja. etnološki raziskovalni vidik odstira družbeni in identitetni kontekst stavbne dediščine, ki je plod številnih obrtnih znanj in rokodelskih veščin, znanj o naravi in ustreznih lokalnih gradivih, ki govori o medgeneracijskem sodelovanju, življenju v skupnosti, duhovnih in osebnih vrednotah ipd. Z varovanjem in ohranjanjem tovrstne stavbne dediščine se strokovno ukvarjajo etnologi konservatorji, zaposleni na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Barbara Kastelec, vodja revijalnega programa Založbe družina. Foto: Ivo Žajdela

Kako živa je dediščina slovenskega čebelarstva?

Kristina Seljak iz Čebelarskega muzeja Radovljica piše o tem kako živa je dediščina slovenskega čebelarstva. Tudi ona je spomnila, da se Slovenija uvršča v sam vrh držav z izjemno raznoliko in skrbno ohranjeno čebelarsko dediščino, ki obsega tako materialne kot nesnovne elemente. Dolga tradicija čebelarjenja se odraža v številnih posebnostih, med katerimi izstopajo poslikane panjske končnice na panjih kranjičih, Alberti-Žnideršičev panj, čebelnjaki in predvsem vzreja avtohtone kranjske čebele (Apis mellifera carnica). Te posebnosti imajo zgodovinski pomen, hkrati pa živijo naprej tudi v sodobnih oblikah rabe – tako v turistični ponudbi kot v ustvarjalnih praksah. Da danes čebelari več kot enajst tisoč Slovencev, dokazuje, da čebelarska dediščina ni le preteklost, temveč živi, kadar jo hranimo – in tako soustvarjamo znanje, prakso in ustvarjalnost.

Jože Dežman, urednik revije SLO. Foto: Ivo Žajdela

Izjemen rokopis Gormerkanska kniga

Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota je prikazala izjemno odkritje, rokopis t. i. Gormerkanske knige. Gre za zvezek o kmečkem gospodarjenju na kmetiji Mihaela Hoisa v Potrni (Laafeldu) pri Radgoni na avstrijskem Štajerskem med letoma 1842 in 1882. Tako glede časa nastanka kot vsebine velja za pravo odkritje o dediščini in zgodovini Pomurja in v Avstriji živeče slovenske manjšine. Na osnovi znanih zgodovinskih podatkov takratnega časa in prostora velja izpostaviti, da je bil Mihael Hois najverjetneje učenec Petra Dajnka. Na to nakazujeta dva indica, in sicer, da je Mihael začel pisati svoj rokopisni zvezek v dajnčici in njuna bližina bivanja in delovanja. Avtor nam je v teh zapisih ohranil zelo veliko kmečkih izrazov in opisov takratnega kmečkega življenja. Glede na obdobje njegovih zapisov gre za izjemno pomemben vir. Ne nazadnje, Potrna je že dolgo povsem ponemčena.

Barbara Sosič, Tatjana Dolžan Eržen, Bojana Rogelj Škafar, Rebeka Kunej in Alenka Stražišar Lamovšek. Foto: Ivo Žajdela

Sledi spoštovanja in preživetja v slovenski prehranski dediščini

O sledeh spoštovanja in preživetja v slovenski prehranski dediščini piše Barbara Sosič iz Slovenskega etnografskega muzeja. Pomislimo na hrano na našem krožniku – danes je obilna, raznolika in vedno dostopna, nekoč pa ni bilo tako, nas spomni avtorica. Do sedemdesetih let 20. stoletja so ljudje hrano zelo cenili; za prednike je bila Božji dar, ne samoumevnost. Odnos do hrane se je v zadnjih desetletjih močno spremenil, ne le zaradi gospodarskega razvoja, temveč tudi zaradi preobrazbe kmetijstva in načina življenja. Še pred stoletjem je bilo skoraj vsako podeželsko gospodinjstvo mala kmetija z nekaj živine, polji, vrtom in sadovnjakom. Kmetje so bili temelj družbe, življenje je sledilo letnim časom, glavni cilj pa je bil preprost: preživeti do naslednje letine.

Življenje na podeželju je bilo naporno, delo nikoli končano in polno odrekanja. Hkrati pa je učilo dragocenih lekcij o vztrajnosti, skupnosti in uporabi tistega, kar imaš – in te lekcije odmevajo še danes. Od preprostih obrokov naših prednikov se lahko še vedno marsičesa naučimo. Nekdanja domača hrana ostaja tudi pomemben del nesnovne kulturne dediščine, ki odraža tako praznične kot vsakdanje tradicije ter iznajdljivost ljudi, ki so znali iz preprostosti ustvariti obilje.

Bojana Rogelj Škafar, Rebeka Kunej, Alenka Stražišar Lamovšek, Barbara Ivančič Kutin in Špela Regulj. Foto: Ivo Žajdela

Karirasta in črtasta sita za sejanje moke

Med Kranjem in Škofjo Loko so stoletja izdelovali sita iz konjske žime, ki so bila cenjena po Evropi in tudi daleč izven njenih meja. Ta obrt, ki se je razvila iz hišnih delavnic v obsežno manufakturno proizvodnjo, je preživljala številne družine in ustvarila izjemno bogastvo vzorcev ter spretnosti ročnega tkanja. Sita so bila vsestransko uporabna – pri mlinarstvu, kulinariki, lekarnarstvu, pivovarstvu in štukaterstvu. Danes dediščina sitarstva živi v muzejskih in zasebnih zbirkah, kjer ohranjajo spomin na umetelnost, znanje in iznajdljivost preteklih generacij. Karirasta in črtasta sita za sejanje moke je prikazala Tatjana Dolžan Eržen, upokojena kustosinja iz Gorenjskega muzeja.

Sitar tke sito v statvah, Anica Zupanec, 1914. Vir: Gorenjski muzej

Maksim Gaspari: Ustvarjalec podobe slovenskega naroda

Na seznam reprezentativnih simbolov slovenstva s področja kulturne dediščine se najpogosteje uvrščajo poslikane panjske končnice, lik kurenta, belokranjske pisanice, škofjeloški kruhki, kranjska klobasa, velikoplaninski trniči in pisave za njihovo krašenje, gorjuške pipe, bloške smuči, avbe kot pokrivala gorenjske ženske praznične noše, ljubljanske cvetnonedeljske butarice in harmonike. Večina Slovencev te simbole prepoznava kot značilno slovenske, jih sprejema in se z njimi istoveti. Hkrati so večini znani v likovni interpretaciji slikarja Maksima Gasparija, ki jih je komponirane v okvir upodobil na enem od svojih avtoportretov. Tega edinstvenega ustvarjalca podobe slovenskega naroda je prikazala dr. Bojana Rogelj Škafar iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Bojana Rogelj Škafar, Rebeka Kunej, Alenka Stražišar Lamovšek, Barbara Ivančič Kutin, Špela Regulj, Kristina Seljak in Jasna Simoneta. Foto: Ivo Žajdela

Narodna noša na Tržaškem, vezna nit med preteklostjo in sedanjostjo

Kdor se je leta 2025 na zadnji avgustovski vikend znašel v kraških vaseh v občini Repentabor, ni mogel mimo tamkajšnjega živahnega dogajanja in pisane druščine v narodnih nošah. Preko 1.200 svatov je namreč k poroki pospremilo nevesto in ženina, ki sta svoj da proslavila v krogu širše slovenske narodne skupnosti na Tržaškem. Kraška ohcet je tudi tokrat ponudila priložnost, da se tukajšnji Slovenci zberejo v prazničnem in slovesnem vzdušju, oblečeni v svoje skrbno zašite narodne noše. Obleka, ki je svojo posebno vlogo dobila pred poldrugim stoletjem, v tržaškem narodnostno mešanem prostoru predstavlja še posebej otipljiv simbol navezanosti na slovenski jezik in kulturno dediščino. Danes njena priljubljenost nepričakovano narašča. O narodni noši na Tržaškem kot vezni niti med preteklostjo in sedanjostjo piše Jasna Simoneta, etnologinja in kulturna antropologinja iz Nabrežine.

Spominjamo se starih gostiln

Od nekdaj so bile gostilne prostori, ki so nam ostali v spominu, v dobrem in slabem, v prispevku Spominjamo se starih gostiln piše Tanja Tomažič, upokojena kustosinja iz Slovenskega etnografskega muzeja. Najprej so bile gotovo namenjene popotnikom, ki so žejni in lačni prihajali iz daljnih krajev. Tako si vsaj razlagamo te začetke, ki so bržkone vsebovali tako gostoljubnost kot druge potrebne spretnosti. Sčasoma so ljudje postajali čedalje bolj sposobni, gostoljubje pa se je skoraj pozabilo. Ali pa smo ga zamenjali za ljubeznivost, ki se plačuje. Gostoljubje pa bi moralo biti, vsaj tako si predstavljamo, zastonj. Danes se zdi, da smo ga skoraj docela pozabili in ga nadomestili s plačano prijaznostjo.

Zakaj in kako ohranjati lokalno besedno izročilo? Primer z Bovškega.

Na Bovškem so se v zadnjem poldrugem desetletju okrepila prizadevanja za ozaveščanje, spoznavanje, ohranjanje in prepoznavnost lokalnega besednega izročila, pri čemer sodelujejo različne interesne in starostne skupine – učenci, turistični podmladek, medgeneracijsko povezovalna Buška izba za družabne aktivnosti in druženje, lokalne gledališke skupine in še kdo. Prek javnih dogodkov njihove aktivnosti spoznavajo tudi drugi občani in obiskovalci. Kratek pregled zbiranja in zapisovana pripovednega gradiva in narečja v Zgornjem Posočju razkriva bogastvo kulturnega izročila, njegovo živost in vpetost v življenje skozi dogajanja v zadnjih dveh desetletjih, po katerih prebivalci vse bolj spoznavajo vrednost in posebnost lokalne kulture ter se s ponosom zavedajo lastnih korenin. O tem na osnovi bogatih lastnih izkušenj piše dr. Barbara Ivančič Kutin.

Foto: Ivo Žajdela

Čas pustnih mask: pustne šege v Registru nesnovne kulturne dediščine

Pustne šege predstavljajo zelo raznoliko pustno dediščino v Sloveniji, ki se kaže predvsem v manjših lokalnih pustovanjih. V zadnjih desetletjih pa pustno dogajanje vse bolj sooblikujejo tudi številni karnevali, ki pomembno vplivajo na razvoj in spreminjanje tradicionalnih šeg. Ljudje so se maskirali iz dveh razlogov: za čaščenje prednikov in za počastitev duhov, ki prebivajo v naravi, uravnavajo letne čase in skrbijo za rodovitnost zemlje. Maskiranje je bilo del ritualnih praks, pri katerih so maski pripisovali magično moč; običajno so si maske nadeli le izbrani, posvečeni moški. S srednjim vekom pa se v predpustnem času pojavijo karnevali v Italiji, Franciji, Nemčiji in Švici, kjer maskiranje postane predvsem čas zabave in veselja. Medtem ko so se na dvorih

in v mestih ljudje maskirali za zabavo, so se na podeželju z lokalnimi pustnimi skupinami ritualne prakse še ohranjale. Od 19. stoletja naprej pa opazimo, da prvotni pomen pustnih šeg počasi izginja, večina pustnega dogajanja pa se vse bolj osredotoča na veselje in zabavo. Pustne šege v Registru nesnovne kulturne dediščine sta prikazali Adela Pukl in Anja Jerin iz Slovenskega etnografskega muzeja,.

Poroka – rojstvo – smrt: sledi treh mejnikov življenjskega kroga

Mejnike življenjskega kroga od rojstva do smrti so vedno spremljale različne šege, ki so s časom izginile ali se spremenile. Prehodi čez meje med »tem in onim« svetom so veljali za nevarne. Danes se meje brišejo, s sodobno tehnologijo jih včasih prehitevamo ali pa želimo preložiti, oblažiti, celo ignorirati, izbrisati. Skupnost in njena nenapisana pravila, namenjena zaščiti in sreči, izgubljajo pomen. A prav posebna pravila, ponavljanje, sodelovanje skupnosti in spoštovanje obredov je v preteklosti kazalo na svetost obreda prehoda. O tem, koliko tega svetega obredja še prepoznamo in v kakšni obliki, piše Špela Regulj iz Muzeja Velenje.

Škrati v ljudskem izročilu Dolenjske

Škrati so eno od bajeslovnih bitij v ljudskem izročilu Dolenjske, ki so se skozi čas spreminjali od varuhov narave in zakladov do sodobnih likov v turistično-pedagoškem okolju. Pregled njihovega poimenovanja in različnih tipov – vodnih, hišnih, gozdnih, planinskih in »obrtniških« – pokaže raznolikost predstav in vlog, ki so jih imeli v preteklosti. V primerjavi med palčkom in škratom je razvidno, kje se njune vloge, značaji in podobe prekrivajo ter v čem se razlikujejo. Redke likovne upodobitve razkrivajo, kako se je motiv škratov ohranjal tudi v predmetni kulturi – na vrčih, kalupih, razglednicah in drugih predmetih iz vsakdanjega življenja. Sodobne prenove motiva, kot so mokronožci in gorjanski škrati, tradicijo povezujejo z ustvarjalnostjo današnjega časa. Škrat se v teh primerih pojavlja kot nosilec dediščine, pripovedovalec lokalnih zgodb in navdih za sodoben, doživljajski turizem, v svojem prispevku piše Alenka Stražišar Lamovšek iz Dolenjskega muzeja Novo mesto.

Romanja in romarske cerkve v času baroka

Romanja in priporočanja raznim svetnikom in milostnim podobam so še danes del verske prakse, piše dr. Metoda Kemperl s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Verniki še vedno obiskujejo sveta mesta, ki so jih obiskovali že stoletja nazaj, a veliko jih je utonilo v pozabo. Verniki so romali k svetiščem, za katera so verjeli, da stojijo na krajih s posebno Božjo navzočnostjo, kjer je stik z Bogom močnejši. Na takih krajih so častili milostne podobe, relikvije svetnikov, predmete, povezane s svetnikovim življenjem ali mučeništvom, in posnetke svetih zgradb (kot so loretska hišica, božji grob, svete stopnice). Od njih so pričakovali čudežna uslišanja v najrazličnejših osebnih ali skupinskih nesrečah. Tradicija srednjeveških daljnih romanj, ki so trajala več mesecev ali celo let in so bila v bistvu asketska potovanja v neznano ter priprava na vstop v nebesa, je v 16. stoletju zaradi različnih razlogov (zavzetje Jeruzalema, turški vpadi, več nevarnosti na poti, kužne bolezni, protestantizem, ki je v romanjih in češčenju podob videl praznoverje) začela usihati. Številne romarske cerkve, ki so žive še danes, so namreč nastale ali pa so jih oživili v času baroka.

Gremo plesat na veselico

Danes največje plesne zabave z živo glasbo na podeželju, čeprav ne izključno tam – pojavljajo se tudi v urbanem okolju –, so veselice. izraz je v različnih časovnih obdobjih pomenil različno, vedno pa je bil povezan z zabavo. Toda danes ga splošna javnost povezuje predvsem z gasilskimi veselicami na podeželju, na katerih za glasbo poskrbijo bolj ali manj znani narodnozabavni ansambli. Stereotipizacija veselic, predvsem pa narodnozabavne glasbe, ki je z njimi tesno povezana, je razdelila javnost na dva pola: na udeležence, ljubitelje veselic na eni strani, in neudeležence, kritike teh plesnih dogodkov na drugi strani. Oboji ne morejo mimo priznanja, da so veselice del tradicije in hkrati sodobnega družabnega življenja v Sloveniji v poletnih mesecih tudi v 21. stoletju, ugotavlja dr. Rebeka Kunej iz Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU.

Nesnovna kulturna dediščina Slovenije: zakladnica lep(š)e prihodnosti?

Zadnji prispevek z naslovom Nesnovna kulturna dediščina Slovenije: zakladnica lep(š)e prihodnosti? je napisala Anja Jerin iz Slovenskega etnografskega muzeja. Ugotavlja, da pisanje o nesnovni kulturni dediščini nas vedno znova spodbuja k razmisleku o tem, kaj to pravzaprav je. Gre za različne vidike kulture, ki močno zaznamujejo naše vsakdanje življenje, v praznične dni pa vnašajo občutek skupnosti, veselja in pripadnosti. Nesnovna kulturna dediščina je temelj kulturne raznolikosti in bistvena sestavina, ki tvori našo identiteto. K njej štejemo vsa neotipljiva, nematerialna znanja, prakse in veščine, s katerimi živimo, se z njimi identificiramo ter jih nenehno poustvarjamo in se na različne načine trudimo, da ne gredo v pozabo.

Bogato zakladnico nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji oblikujejo ljudje in skupnosti, njeni nosilci, ki skrbijo, da ta dragocena znanja, veščine in prakse ostajajo del živega kulturnega tkiva. Pogled na to dediščino razkriva izjemno raznovrstnost ter zmožnost, da povezuje generacije, krepi občutek pripadnosti in bogati našo kulturno identiteto. Ohranjanje nesnovne dediščine tako postaja pomemben dejavnik trajnostnega razvoja, medgeneracijskega sodelovanja in ustvarjanja kulturno polne in vključujoče prihodnosti.

Ivo Žajdela, Dediščina je veliko več kot spomin, revija SLO, Družina, 29. 3. 2026Revijo lahko prelistate

Dražgoški kruhki. Vir: Čebelarski muzej Radovljica, foto Ivan Esenko

1/18