Srečko Pavličič je višji knjižničar Splošne knjižnice Ljutomer, doma v Pristavi, ki ga poznamo tudi po številnih drugih publikacijah, predvsem pa člankih in objavah s področja domoznanstva.

V vseh petih knjigah Rodbin se loteva vsebin, ki jih srečujemo, a jih malo poznamo. Gre za rodoslovne in zgodovinsko – življenjske predstavitve posameznih rodbin, ki so ali še živijo na širšem območju Ljutomera. V vsaki knjigi jih je objavil 50, skupaj torej 250. Posamezni priimek (družina) ima na razpolago štiri strani v knjigi, kar je za bralca dovolj, da se seznani z ljudmi, ki jih že zdavnaj več ni.

Posamezni rodbini, v publikacijah so razvrščene po abecednem redu, je namenjen celostranski vsebinski zapis kot splošna predstavitev. Sledita dve strani arhivskih dokumentov, ki kot arhivski viri potrjujejo navedbe.

Na četrti strani pa je izrisana rodoslovna preglednica, včasih zaradi številčnosti posameznih imen okrnjena, kar je avtor posebej opozoril.

Prleška zbirka 500 priimkov

Nabor skupaj 250 rodbin, ki so na tak način našle svoje trajno mesto v knjižni izdaji, je svojevrstna pripoved o življenju in minevanju ljudi na desnem bregu Mure vse do obronkov Slovenskih goric in na jug do Drave. Življenja majhnega vsakdanjega človeka, ki se je prebijal skozi življenje in velike zgodovinske dogodke, se prepletajo s tistimi, ki so imeli veliko več pod palcem ali so s svojo sposobnostjo, močjo ali drugačnimi možnostmi krojili usode časa. Pomembni, bogati, učeni, vplivni, predvidljivi, zanimivi, posebni, neopazni, dobri, slabi, ljubeči, morilci, kmetje, tržani, tujci, neznani ... se prepletajo skozi strani publikacij in na edinstven način oživijo vsaj v zapisani obliki. A izključno pod taktom rodoslovja, ki je avtorju hobi in življenjsko delo, istočasno pa v bolj imenitni zgodovinski stroki še vedno le pomožna veda.

Velja poudariti, da ima danes ožji del Prlekije edinstveno zbirko, ki obsega več kot 500 priimkov, primerno zgodovinsko obdelanih in predstavljenih z večino obstoječe ohranjene dokumentacije v obliki zaključenih zapisov, od tega je polovica tudi javno publiciranih.

Slekovec, Kovačič ... Pavličič

Srečko Pavličič pove, da rodoslovje v Prlekiji ni neznano. Z njim so se ukvarjali tudi drugi avtorji, med njimi duhovnik in zgodovinar Matej Slekovec, njega je rad navajal bolj znani Fran Kovačič, med Ljutomerčani je prednike trških družin raziskoval Alojz Pukšič, znanih je nekaj zasebnih raziskav znotraj rodbin, živ je spomin na nacistične preverbe prednikov. Med sodobnimi rodoslovci gre omeniti publicista Juša Makovca. Danes območje Prlekije rodoslovno raziskujejo dr. Kumperščak, prof. Luknjar, Žunič in verjetno še kdo. Vsako publiciranje je dragocen mozaik lokalne zgodovine.

Da se bo vedelo, kdo je ustvarjal preteklost

»Žal Slovenci še vedno mislimo,« nadaljuje avtor Rodbin, »da je rodoslovni nabor podatkov nekaj nepomembnega in predstavlja le nevredno zbirko imen, ki se jih je že zaradi pregovorne ponižnosti (beri: nepoznavanja) velja zgolj sramovati. Predvsem po izreku, saj predniki itak nič niso bili, pa še to bogvekje. Ni čudno, če imajo zato pri nas pasemski psički ali čistokrvni konji bolj zbrano in znano rodoslovno podobo kot večina Slovencev. Kakšna škoda! Sebe ne poznamo, kako bi potem mogli poznati druge!«


Srečko Pavličič

K temi dodaja, da se je z rodovniki, bolje rečeno, s poznavanjem svojih prednikov, nekoč rado ponašalo plemstvo. »Upravičeno seveda, saj so pomnili in vedno znova izpostavili ljudi, ki so vplivali na čas in dogodke. A majhno okolje je oblikoval majhen človek. Tisti vsakdanji iz naše vasi, sosedove hiše, moj praded. Kot to danes v svojem življenju počnemo mi.«

Zbrati njihova imena, njihove življenjske zgodbe in jim dati majčkeno mesto v zapisu je bil cilj Pavličičevega raziskovanja. »Da se bo vedelo, da se bo pomnilo, kdo je ustvarjal našo preteklost, povzročil naš čas in storil to, da smo danes živi mi.« To je za avtorja rodoslovje v pravem pomenu.

Kaj je torej rodoslovje?

»Najkrajši odgovor bi lahko bil, da je to spoznavanje naših prednikov in njihovega življenja v povezavi z drugimi in s časom, ko so živeli,« pove Pavličič. »Iz drobnih zapisov, ki so ostali po vsakdanjih ljudeh, spoznamo lokalne zgodovinske dogodke, predvsem pa vlogo svoje rodbine v njih.

Rodoslovje nam prinaša imena, ki jih spomin med živimi več ne pomni, iz zapisov prepoznamo stan in družbeno vlogo posameznikov, družine ali rodbine, določimo kraje bivanja, imetja, sorodstvene vezi z drugimi, pravne odnose (predporočne pogodbe, oporoke, zapuščine, dedovanja, smrti, služenje v vojskah, udeležbo v primeru javnih vpoklicev itd.). Življenjskih vsebin ni konca ne kraja, le odkriti jih je treba. Ko posameznike in njihovo življenje povezujemo v širšem kontekstu lokalne ali globalne preteklosti, se seznanjamo z dogodki, ki so na mikro ali makro lokaciji vplivali tudi na našo sedanjost.«

Primer priimka Redek

Pavličič nadaljuje, da je bil lep primer domačega raiskovalnega rodoslovja primer priimka Redek. »Ob stoletnici prve svetovne vojne je namreč slovenski veleposlanik v Belgiji na mednarodnem pokopališču odkril tudi spomenik neznanega slovenskega vojaka. Po rodoslovnih raziskavah sem odkril, kdo in kaj je bil vojak Redek, od kod je izhajal in zakaj je v domači ljutomerski župniji pozabljen.

Lahko rečem, da je nastala cela rodoslovna študija, ki je nazadnje pripeljala do simbolične vrnitve posmrtnih ostankov umrlega vojaka, kar se je obeležilo s slovesnostjo ob dopolnitvi spomenika umrlim v prvi svetovni vojni z imenom umrlega. Slovesnost je dobila mednarodni pomen.«

Jezikoslovec Miklošič in pedagog Schreiner

Za Ljutomerčane je zanimivo tudi rodoslovje jezikoslovca Miklošiča in pedagoga Schreinerja. Prvemu je uradna zgodovina kar naprej prikrivala več kot skromno poreklo in celo posvojenko med prednicami, drugega pa je prezrla predvsem kot Ljutomerčana, čeprav so njegovi predniki stoletja krojili usodo trga in okolice.


Pavličičev kmečki muzej v Pristavi pri Ljutomeru

Rodoslovje prinaša tudi obilo presenečenj. Tako si niti zamisliti ne moremo, da lahko priimke po krajih Prlekije sledimo nazaj vse do 15. stoletja, torej več kot petsto let. Imena moških je najti v še starejših pisnih virih, dočim se ženska imena pojavljajo bolj kontinuirano šele z uvedbo cerkvenih matic: krstnih, poročnih in pokopnih knjig.

»Zanimive so navedbe starosti posameznikov ob smrti, čeprav jim ne gre vedno verjeti. Čudimo se vsebinam predporočnih pogodb, kako zavezujoče pravne pristope so uveljavljali. Imena posameznikov v dednih postopkih so zgodbe zase, toliko bolj glede posestvovanja in prometa z nepremičninami,« pojasnjuje avtor Rodbin.

Ob istem moškem se je zvrstilo kar šest žena

Med zanimivostmi avtor našteva: »Našel sem poroko, ki je trajala komaj en teden, a užaloščeni vdovec se je naslednjič poročil že nekaj dni po pokopu umrle soproge. Presenetljiva je mladost (13 let) ali starost (tudi nad 50) žensk, ki so rojevale. Ob neprestanih smrtih in porokah se je recimo ob istem moškem zvrstilo kar šest žena, pa je vse preživel. Spet drug primer je v manj kot stoletju s kar devetimi porokami en dom menjal osem priimkov.

Danes si je težko predstavljati, da je nekdo v 18. stoletju imel 18 otrok. Kar 16 jih je preživelo in v dveh samostojnih linijah je rod živ še danes. Zanimive so sorodstvene vezi, ki so velikokrat valjale na dnu družbe med hlapci in deklami, spet drugič poletele med elito mestnih trgovcev, celo gospoščinskih oskrbnikov in nižjega plemstva. Vse to najdemo pri nas in je živelo z našimi predniki. Torej smo vsi mi del in posledica tega.

Žal danes mladim nihče o tem ne pripoveduje. Bolje poznajo FB tretjerazredne južnoameriške starlete kakor ime svoje babice. Res žalostno, saj bodo nekoč tudi sami prezrti in pozabljeni na isti način.«

Predniki so naše korenine

Srečko Pavličič rad tudi pomaga in svetuje, če le koga rodoslovje zanima.

»Kot prvo vsakemu naročim zbiranje domačega gradiva tako po spominu kot z dokumenti ali fotografijami. Od tu je le korak do arhivov, kjer se marsikaj skriva. Tako nastaja domači arhiv. Ko k temu dodamo imena in jih medsebojno povežemo, nastane rodovnik, drevo.

Predniki so naše korenine, življenjsko aktivni ljudje so deblo (domača hiša, primogenitura) in veje, ki jih poenostavljeno predstavljajo tisti, ki ne živijo več doma, zeleno listje na drevesu so lahko otroci. To je zame najlepša shema. Oblikovati je možno tudi drugačne. Nato počasi ob imenih nastajajo zgodbe, preproste, življenjske. Vse skupaj je kronika neke rodbine, družine, kolikor pač se tega zbere. Sam najrajši izdelam rodbinsko drevo po priimku, torej vse potomce nekega prednika.«

Med Slovenci vedno večje zanimanje za rodoslovje

Veseli ga, da je v zadnjih letih tudi med Slovenci večje zanimanje za lastno rodoslovje. »Pojavljajo se tudi resna dela, med najvidnejšimi so vsekakor publikacije dr. Mihe Preinfalka, s katerim imam tudi sam lepe izkušnje v medsebojnem sodelovanju. Tudi zato, ker se je bolj ali manj edini lotil tako prezrtega plemstva na Slovenskem, ki je nekoč tudi pri nas predstavljalo elito, moč in silo napredka dežele ter naroda.

Tudi pogumni posamezniki, ki so raziskali in publicirali svoj rod, sodijo med tiste, ki jih občudujem. Zavračam pa vsakovrstne neresne rodoslovne poskuse, ki jih ni malo in zelo škodijo stroki in resnemu delu. Še bolj škodno pa ocenjujem odnos poklicanih, ki rodoslovja ne upoštevajo niti pri izobraževanju. S tem v zvezi pokažem na Slovake (tudi Hrvate, s katerimi se radi primerjamo), ki so nas v spoznavanju svojega rodoslovja prehiteli vsaj za stoletje.«

Skozi življenja prednikov se najbolje spoznamo

Ukvarjati se z rodoslovjem, najprej pomeni, »oživeti« prednike. Tako z imenom kot z njihovo življenjsko zgodbo, družbeno vlogo in zgodovinskim pomenom.

Kot drugo je pomen rodoslovja v spoznavanju lokalne preteklosti. Tako bogata je, da si je ne moremo predstavljati z najbolj brano knjigo ali najbolj gledanim filmom. Kot tretje pa smo rezultat rodoslovja mi sami. Skozi imena in življenja prednikov najbolje spoznamo sami sebe. To je tudi sporočilo Srečka Pavličiča vsem, ki jih rodoslovje zanima ali bi želeli o njem izvedeti več.

Fotografije: I. Ž.