Foto: Tatjana Splichal

Prvi kristjani so živeli iz navdihov Svetega Duha, kot bratje in sestre, pravi profesor p. Miran Špelič v pogovoru za revijo Božje okolje.

Kaj priča o prvih kristjanih pri nas na Slovenskem?

O začetkih krščanstva pri nas pričajo arheološke najdbe v antičnih plasteh pod našimi mesti. Ena izmed najimenitnejših je emonska krstilnica v bližini ljubljanskega Cankarjevega doma; preostali krščanski kompleks je verjetno pod sosednjimi stavbami. V Petovioni, to je na Ptuju, domnevajo, da je bilo cerkveno poslopje na Panorami, v Celeji pa je krstilnica na Gubčevi ulici – tudi tu je verjetno v bližini še neodkrito krščansko središče. Več najdb je iz časa selitve narodov, ko so se prebivalci mest zatekali v t. i. refugije na bližnjih vzpetinah, kot je npr. Ajdna nad Potoki.

Druga priča za naše zgodnje krščanstvo pa je avtor prvih latinskih eksegetskih del, sv. Viktorin Ptujski (+ 303) neznanega porekla – lahko je bil domačin, lahko pa priseljenec –, ki je kot škof vodil petovionsko Cerkev v času Dioklecijanovih preganjanj. Po njegovih stopinjah je šel dalje njegov in naš rojak prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim (+ 419), ki pa je zapustil rojstno deželo in večino svojega življenja preživel v Rimu in v Sveti deželi. Ne pozabimo pa niti na nagrobnik najverjetneje celejskega škofa Gavdencija z napisom v verzih, ki je postal oltarna plošča v cerkvi v Šentpavlu pri Preboldu in so ga odkrili šele v 20. stoletju.

Še ena priča pa je češčenje svetnikov in mučencev iz naših krajev, ki nas povezuje s prvimi stoletji. Tako se poleg sv. Viktorina neprekinjeno spominjamo še sv. Maksimilijana Celjskega, sv. Kancijana in drugih oglejskih mučencev; pa sv. Maksima Emonskega, sv. Hieronima in še koga bi našli.

Kdo so sploh bili prvi kristjani in kaj jih je povezovalo?

Prvi kristjani – ime se je porodilo v Antiohiji, nam poročajo Apostolska dela – so verovali v enega Boga, ki ni dopuščal ob sebi drugih bogov. Tega je razodel Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, ki je umrl in vstal od mrtvih. On je tudi podal temeljno načelo, zapoved ljubezni. Prav ta je najbolj zaznamovala prvo krščansko skupnost in ji dajala prepoznavnost.

Kristjani so postali s krstom v ime Svete Trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha. Povezovala jih je torej vera, ki je bila precej drugačna od tiste, ki so jo imeli njihovi sodobniki, tako judje kot tudi pogani.

Kaj je bilo ključno pri oblikovanju prvih krščanskih skupnosti?

Mislim, da so bili temeljni novi odnosi med verniki, ki so se imenovali bratje in sestre, ne glede na to, kateremu družbenemu sloju so pripadali. Poskrbeli so za karitativnost, to je za pomoč tistim, ki so bili v stiski; tu so nadaljevali judovsko prakso skrbi za vdove in sirote, ki pa so jo nadgradili s kristološko motivacijo. Razlog za pomoč je v Kristusovem naročilu in obljubi, da bo on sam navzoč v ubogih; torej kristjan, kadar skrbi za reveža, prihaja naproti Kristusu. Tudi tega ne smemo spregledati, da je prva strukturna sprememba v skupnosti verujočih bila v vzpostavitvi skupine diakonov, katerih prav naloga je bila, da skrbijo za delitev miloščine med vdovami, da ne bi prihajalo do nepotrebnih sporov.

Pogovarjal se je Simon Purger.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje.