O okrožnici smo za tednik Družina nekaj vprašanj zastavili profesorju moralne teologije dr. Romanu Globokarju.

Zakaj Cerkev govori o tehnologiji?

Cerkev ima dolgo tradicijo, da se izreka tudi o družbenih vprašanjih. Pred 135 leti je bila to industrijska revolucija, ki je spremenila življenje posameznika in družine, olajšala delo, hkrati pa vpeljala novo obliko suženjstva. Leon XIV. nam govori, da se to ponavlja z digitalno revolucijo in vpeljavo umetne inteligence: spreminjajo se odnosi v družbi, šolstvo, delo, individualno življenje, nastajajo nove oblike skupnosti … Spreminja se tudi pogled na to, kako naj živim svoje življenje. Danes je svet tako zaznamovan z digitalno kulturo, da se je nujno vprašati, kako kot kristjani gledati na to in kako jo usmeriti v dobro človeka kot posameznika, človeške družbe in celotnega stvarstva. Papeževa okrožnica spada v osnovno poslanstvo cerkvenega učiteljstva, da daje vernikom usmeritve, kako naj živijo kot posamezniki in kot skupnost in kako naj uporabljajo najnovejše pridobitve, ki spreminjajo človeka, družbo in tudi naravno okolje.

Preberite tudi: Tolkien in »Magnifica humanitas«: kaj imata skupnega Gandalf in UI

Kako papež odgovarja na obljube novih tehnologij, da bodo odpravile človeške omejitve?

Papež poudarja, da omejitve niso napaka, ki jo je treba odpraviti, ampak so lahko blagoslov, saj skoznje naša človeškost dozoreva in se odpira odnosom. Ker nisem popoln, iščem odnos z drugim in lahko napredujem. Kar je popolno, ni več odprto za razvoj in življenje. Pravi odgovor na človekovo željo po »več« je milost, pravi papež. Človek se ne zadovolji s stanjem, v katerem je, ampak vedno teži preko. Ampak ta »preko« ni v tem, da bi bili brez omejitev, ampak v tem, da se odprem življenju in sprejmem milost, ki mi jo daje Bog, da lahko živim polno življenje znotraj svojih omejitev. Če bi odpravili vse meje, potem bi pravzaprav izgubili tudi hrepenenje po ljubezni, po odnosih. S tem bi izgubili »veličastno človeškost«, ki je prav v tem, da imamo željo po več, po izpolnitvi. Ideologije, ki s pomočjo novih tehnologij in poseganja v človeški genom obljubljajo večno življenje brez trpljenja in napak, pravzaprav na neki način siromašijo človeka. To je paradoks: bolj kot je človek popoln, manj je pristno človeški. Ranljivost, krhkost, omejenost so lepota človeka.

Kaj pa bi svetovali bralcem, ki se sprašujejo, ali in kako uporabljati umetno inteligenco?

Okrožnica je kritična do umetne inteligence, a v začetku zelo jasno poudari, da gre za dosežek človeškega uma, ki ga lahko razumemo tudi kot nadaljevanje stvarjenjskega procesa in kot Božji dar. V izhodišču torej ni nekaj slabega, saj nam olajšuje življenje, za kar smo lahko hvaležni. Ključno pa je, da jo uporabljamo etično: v dobro nam in ljudem okrog nas. Na primer tako, da to ne okrni medosebnih odnosov, da se ne zapremo v svoj svet in komuniciramo samo še z umetno inteligenco. Papež zelo močno poudarja odgovornost: umetna inteligenca nikoli ne more sprejeti moralnih odločitev. Umetno inteligenco lahko vzamemo kot dragocen pripomoček pri študiju ali delu, a moramo na koncu sami prevzeti odgovornost za to, kaj bomo naredili s podatki. Hkrati moramo biti previdni, se zavedati njenih omejitev, da ji ne zaupamo naivno, ampak se bolj zanesemo na osebno izkušnjo. Umetno inteligenco torej lahko uporabljamo, vendar previdno in kritično.

Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina (št. 22, str. 2).