Besedilo nove okrožnice so v tej luči preverili pri spletnem portalu EWTN, kjer pišejo, da lahko dokument štejemo za pokazatelja pristopa papeža Leona XIV. k cerkvenemu nauku. Eden najpomembnejših vidikov cerkvenih dokumentov, kot so papeške okrožnice, so namreč viri navdiha, iz katerih papež črpa zunaj strogo cerkvenega področja – torej ne le navedki velikih teologov, cerkvenih učiteljev ali papežev, temveč tudi reference iz izročil in področij zunaj Cerkve.

Viktor Frankl (1905-1997). FOTO: prof. dr. Franz Vesely/Wikipedia

Frankl, Beethoven, Arendt

Leon XIV. recimo navaja Viktorja Frankla, zdravnika, ki je v letih med 1942 in 1945 preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča, vključno z Auschwitzom. Iz te skrajne izkušnje, zaznamovane s popolnim uničenjem njegovega okolja in izničenjem njegovih bližnjih, je nastalo njegovo univerzalno delo »Človekovo iskanje smisla«, v katerem Frankl trdi, da je kljub trpljenju življenje še vedno vredno živeti.

Papež opozarja tudi na »skoraj preroški pomen« različnih kulturnih izražanj: Beethovnove Devete simfonije, ki jo opisuje kot »željo po edinosti«, Picassove »Guernice« »kot obsodbe dehumanizacije« in Spielbergovega filma »Schindlerjev seznam« »kot poziva, naj preteklosti ne prepustimo pozabi«.

Leon XIV. v okrožnici opozarja na tveganja, s katerimi se sooča demokratično življenje v kontekstu, v katerem »vprašanje, kaj je resnica, izgubi zanimanje«, in se umakne pragmatizmu, ki se zadovolji s »tistim, kar se zdi koristno ali učinkovito«.

Leon XIV. v okrožnici opozarja na tveganja, s katerimi se sooča demokratično življenje v kontekstu, v katerem »vprašanje, kaj je resnica, izgubi zanimanje«, in se umakne pragmatizmu, ki se zadovolji s »tistim, kar se zdi koristno ali učinkovito«. Posledice te brezbrižnosti do resnice, ki po papeževih besedah »počasi, toda neizprosno vodi v totalitarizem«, ponazarja s pomočjo nemško-ameriške filozofinje in politične teoretičarke Hannah Arendt.

Arendtova v svojem delu »Izvori totalitarizma«, objavljenem leta 1951, trdi, da idealni subjekti takšnih režimov niso nujno tisti, ki so ideološko prepričani, temveč »ljudje, za katere razlika med dejstvom in fikcijo (tj. resničnostjo izkušnje) ter razlika med resničnim in lažnim (tj. standardi mišljenja) ne obstaja več«, kot njene besede navaja okrožnica Magnifica Humanitas.

J.R.R. Tolkien (1892-1973). FOTO: FB/J. R. R. Tolkien

Tolkien, King, Curie

Papež navaja tudi katoliškega pisatelja 20. stoletja J.R.R. Tolkiena, natančneje njegovo delo »Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev«, epski zaključek njegove znane trilogije. Papež prek modrega čarovnika Gandalfa opominja na moralno odgovornost vsake generacije, češ da »ni naša naloga, da obvladamo vse plime sveta, temveč da storimo vse, kar je v naši moči, za blaginjo tistih let, v katerih živimo, in izkoreninimo zlo na področjih, ki jih poznamo, da bodo tisti, ki bodo živeli po nas, imeli čisto zemljo za obdelovanje«.

Papež v dokumentu omenja tudi konec apartheida v Južni Afriki po izpustitvi Nelsona Mandele in njegovi odločitvi, da »prihodnosti ne bo predal sovraštvu«.

Papež v dokumentu omenja tudi gibanje za državljanske pravice v Združenih državah Amerike, povezano z vodstvom Martina Luthra Kinga ml., pa konec apartheida v Južni Afriki po izpustitvi Nelsona Mandele in njegovi odločitvi, da »prihodnosti ne bo predal sovraštvu«. Poleg tega priznava pričevanja »pogumnih in velikodušnih« žensk, kot so sv. Laura Montoya, sv. mati Terezija, Dorothy Day in Elisabeth Elliot (1926–2015), vplivna ameriška krščanska misijonarka, pisateljica in govornica.

Ob vseh naštetih papež Leon omenja pomembne osebnosti z različnih področij znanja in družbenega delovanja, ki niso nujno katoliške. Med njimi so Marie Curie (1867–1934), pionirka v preučevanju radioaktivnosti in prva oseba, ki je prejela dve Nobelovi nagradi na različnih področjih (fizika in kemija), Maria Montessori, italijanska zdravnica, pedagoginja in filozofinja, ki je revolucionirala izobraževanje tako, da je otroka postavila v središče učenja, in Wangari Maathai (1940–2011), kenijska aktivistka, ustanoviteljica gibanja Zeleni pas in prva Afričanka, ki je leta 2004 prejela Nobelovo nagrado za mir za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju, demokraciji in miru.

Sv. Maksimilijan Kolbe (1894-1941). FOTO: Wikipedia

Bhutto, Platon, Kolbe

Omenja tudi Benazir Bhutto (1953–2007), ugledno pakistansko politično voditeljico in prvo žensko, izvoljeno na čelo vlade v državi z muslimansko večino: predsednica pakistanske vlade je bila v letih med 1988 in 1990 ter 1993 in 1996. Vse skupaj s številnimi drugimi ženskami z različnih celin, ugotavlja Leon XIV., so s svojimi prizadevanji prispevale k »bolj humani zgodovini«.

Okrožnica izpostavlja tudi verske skupnosti, ki se odločijo živeti v revnih krajih in na nevarnih območjih: papež jih imenuje »mučeniki bratstva in pravičnosti«

Poleg tega papež v poglavju, ki obravnava izobraževanje, navaja Platona, natančneje njegovo Sedmo pismo iz leta 353 pr. Kr., v katerem grški filozof med opisovanjem svojega bivanja v Sirakuzah pod tiranoma Dionizijem Starejšim in Dionizijem Mlajšim predstavi del svojega političnega in etičnega nauka.

Okrožnica izpostavlja tudi verske skupnosti, ki se odločijo živeti v revnih krajih in na nevarnih območjih. Papež jih imenuje »mučeniki bratstva in pravičnosti«, mednje pa prišteva sv. Maksimilijana Kolbeja, sv. Óscarja Romera in bl. Enriqueja Angelellija; pa tudi druge pričevalce, ki so v težkih in pogosto nečloveških razmerah utelešali upanje evangelija in dostojanstvo človeške osebe: eden takšnih je bil vietnamski kardinal François-Xavier Nguyễn Văn Thuận.