Papež je dokument podpisal 15. maja 2026, na 135. obletnico izida okrožnice Rerum Novarum Leona XIII., v Vatikanu pa so ga predstavili 25. maja 2026, tudi v navzočnosti papeža. Med govorci so bili kardinala Víctor Manuel Fernández in Michael Czerny, teologinji Anna Rowlands in Leocadie Lushombo ter Christopher Olah, soustanovitelj podjetja Anthropic.

Dokument se umešča med najpomembnejše izjave Cerkve o umetni inteligenci (UI), dostojanstvu dela, vojni in človekovem dostojanstvu v tehnološki dobi. Na spletni strani SŠK so objavili deset glavnih poudarkov ter povzetek nove okrožnice, ki ga je pripravil dr. Gabriel Kavčič.

Poudarki papeževe okrožnice:

• UI ni nevtralna: v algoritme so vpisani interesi, merila, izključitve in cilji tistih, ki jih razvijajo in uporabljajo.
• Podatki, algoritmi in platforme predstavljajo postavljajo pereča vprašanja glede uporabe skupnega dobrega: papež jih umešča ob bok dobrinam, ki morajo služiti vsem, ne le tehnološki eliti.
• Človeško delo ostaja merilo pravičnosti: avtomatizacija in uvajanje sistemov UI ne smejo biti vodeni samo z zasledovanjem dobička, ampak z zaščito delavcev, prekvalifikacijo in dostojanstvom družin.
• Ljubezen do resnice je pogoj demokracije: dezinformacije, manipulativni algoritmi in brezmejna ekonomska miselnost razkrajajo skupno dobro.
• Vojaška UI je moralno najnevarnejše področje: odločitev o smrtonosni sili ne sme biti prenesena na nepregledne sisteme, ker ne poznajo vesti, zato pa tudi ne omejitev uporabe sile.
• Digitalni kolonializem in nova suženjstva: za UI stojijo materialne verige izkoriščanja, od uporabe podatkov, nepravično plačanega dela do izkoriščanja naravnih virov.
• Krščanski odgovor ni nostalgija, ampak razločevanje: dokument sprejema tehnološki potencial, a zahteva postavljanje političnih, etičnih in duhovnih meja.

Izhodišče prve okrožnice Leona XIV. ni »tehnofobija«, temveč vprašanje, ali bo človeštvo z novo močjo, ki jo dajejo digitalizacija, robotika in UI, gradilo »novo babilonsko stolpnico« ali pa skupno mesto, v katerem bo človek varovan kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi.

Okrožnica Magnifica Humanitas je zastavljena kot velika socialna, antropološka in duhovna presoja umetne inteligence. Njeno izhodišče ni »tehnofobija«, temveč vprašanje, ali bo človeštvo z novo močjo, ki jo dajejo digitalizacija, robotika in UI, gradilo »novo babilonsko stolpnico« ali pa skupno mesto, v katerem bo človek varovan kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi. Papež uporabi dve svetopisemski sliki: Babilonski stolp kot projekt moči, homogenizacije, poskusa samo-uveljavljanja in razpada komunikacije ter obnovo Jeruzalema, kot jo predstavi prerok Nehemija. Le-ta je podoba potrpežljivega, skupnega in z molitvijo prežetega dela. Tehnologije same papež ne razume kot zlo, vendar tudi ni nevtralna: nosi odtis tistih, ki jo načrtujejo, financirajo, regulirajo in uporabljajo. Zato osnovno vprašanje ni »za« ali »proti« tehnologiji, ampak komu služi, kdo ima oblast nad njo in ali krepi dostojanstvo najšibkejših.

Okrožnica je nadaljevanje katoliškega socialnega nauka, ki se je začel s papežem Leonom XIII.

Prvo poglavje: Dinamičen pristop, zvest evangeliju

Prvo poglavje pokaže, da okrožnica ni izoliran dokument o UI, temveč nadaljevanje katoliškega socialnega nauka, ki se je začel s papežem Leonom XIII. Papež poudarja, da Cerkev ne sme ostati zaprta v zasebnost, saj se evangelij dotika konkretnih življenjskih razmer ljudi. Socialni nauk zato tudi ni priročnik gotovih tehničnih rešitev, ampak način skupnega razločevanja, v katerem Cerkev posluša zgodovino, znanost, družbene vede in izkušnjo ljudi. Zato tudi umetna inteligenca ni zgolj nova tema, ki jo prinaša sodobni napredek, temveč neke vrste test celotnega socialnega nauka Cerkve: človeštvu postavlja vprašanja o dostojanstvu človeške osebe, delu, pravicah, miru, pravičnosti, subsidiarnosti in solidarnosti. Papež gradi most od okrožnice Rerum Novarum, prek drugega vatikanskega koncila, papežev Pavla VI., Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška do današnje digitalne preobrazbe.

Leon XIV. v drugem poglavju okrožnice klasična načela socialnega nauka Cerkve prevede v digitalno dobo.

Drugo poglavje: Temelji in načela družbenega nauka Cerkve

Drugo poglavje postavi temelje: človek je ustvarjen po podobi Troedinega Boga, zato njegova vrednost ni odvisna od učinkovitosti, produktivnosti, zdravja, družbenega statusa ali uporabnosti. Dokument posebej zavrne logiko, po kateri bi bilo človeku potrebno lastno vrednost šele dokazovati z dosežki. Papež zato loči med moralno, socialnim, eksistencialnim in ontološkim dostojanstvom; slednje pripada vsakemu človeku preprosto zato, ker obstaja in je ljubljen od Boga. Iz tega prepričanja, nadaljuje sveti oče, izvirajo človekove pravice, zlasti pravica do življenja, a tudi dolžnost, da te pravice ne ostanejo zgolj formalni izreki. Papež posebej izpostavi ženske, migrante, begunce, revne in tiste, ki so izrinjeni iz tehnološkega razvoja.

V istem poglavju papež prevede klasična načela socialnega nauka Cerkve v digitalno dobo. Načelo skupnega dobrega se je v sodobnem času močno razširilo: ne gre več le za zemljo, vodo in naravne vire, temveč tudi za podatke, algoritme, patente, digitalne platforme in tehnološko infrastrukturo. Če so te dobrine zbrane v rokah peščice podjetij ali držav, nastajajo nove oblike izključenosti. Načelo subsidiarnosti sedaj pomeni tudi, da digitalnih procesov ne smejo nepregledno vsiljevati tehnološki velikani. Lokalne skupnosti, šole, univerze, civilna družba, verske skupnosti in uporabniki morajo torej biti prav tako udeleženi.

Dokument zahteva odgovornost v celotni verigi nastajanja in uporabe UI: pri zasnovi, razvoju, uvajanju, uporabi in nadzoru.

Tretje poglavje: Tehnologija in prevlada. Veličina človeštva v luči obljub umetne inteligence

Tretje poglavje predstavlja jedro razprave o tehnologiji in umetni inteligenci. Papež opisuje današnjo tehnokratsko paradigmo kot način razmišljanja, ki učinkovitost, nadzor, dobiček in optimizacijo procesov povzdigne nad človeka. UI je lahko dragoceno orodje, vendar zahteva budnost, ker že sedaj sodeluje pri odločanju o delu, kreditih, javnih storitvah in družbeni prisotnosti posameznikov in organizacij. Dokument opozarja, da niti razvijalci pogosto ne razumejo v celoti notranjega delovanja sodobnih sistemov UI, zato je potrebna dvojna drža: znanstveno raziskovanje in moralno-duhovno razločevanje. Papež zavrne enačenje umetne »inteligence« s človeško inteligenco: sistemi zgolj posnemajo funkcije mišljenja, nimajo pa vesti, svobode, osebne odgovornosti in zmožnosti srečanja z drugim kot osebo.

Posebej močno je opozorilo pred prenosom moralnih odločitev na algoritme. Kadar sistem izbira, kdo je »vreden« zaposlitve, kredita, storitve ali zaupanja, ne gre več le za tehnična vprašanja, ampak za politične in antropološke odločitve. Zato dokument zahteva odgovornost v celotni verigi nastajanja in uporabe UI: pri zasnovi, razvoju, uvajanju, uporabi in nadzoru. Papež ne zavrača napredka; poziva pa k počasnejši, preverljivi in odgovorni uporabi, kjer so posledice za človeka resno ocenjene. Omenja »razoroževanje UI«, kar pomeni osvobajanje sistemov UI od mentalitete oborožene konkurence, gospodarskega tekmovanja brez meja, kognitivnega monopola in vojaške uporabe.

Poglavje nato obravnava transhumanizem in posthumanizem. Papež priznava, da izražata legitimno hrepenenje po polnejšem življenju in zmanjšanju trpljenja človeštva, vendar opozarja, da lahko vodita v pogled, po katerem so ranljivost, starost, bolezen, invalidnost in telesnost zgolj napake, ki jih je treba odpraviti. Krščanski odgovor gotovo ni prezir do znanosti, temveč drugačno pojmovanje človeka. Človek samega sebe namreč ne presega z izbrisom ali »prepisom« svoje ustvarjenosti in svojih danosti, temveč v človeškosti in človečnosti napreduje po Božji milosti, ljubezni, samodarovanju in grajenju občestev. Meje, to sta denimo ranljivost in odvisnost od drugih, zato niso sramota, ki jo je treba preseči in izbrisati, ampak prostor sočutja, skrbi in človeške zrelosti.

Dokument posebej govori o novih oblikah suženjstva v digitalni ekonomiji.

Četrto poglavje: Varovanje človeškosti v času preobrazbe. Resnica, delo, svoboda

Četrto poglavje obravnava tri področja, kjer UI že spreminja družbo: odnos do resnice, dela in svobode. Resnica je po papeževih besedah skupno dobro demokracije. Digitalne platforme in algoritmi dandanes žal oblikujejo kolektivno domišljijo, mešajo dejstva z mnenji, pogosto pospešujejo konflikte in lahko tudi neposredno širijo dezinformacije. Zato papež poziva k »ekologiji komunikacije«: preglednosti, odgovornosti, zaščiti pravih informacij, preverjanju dejstev in vzgoji za resnico. Tudi Cerkev mora biti v komunikaciji poštena in pregledna, posebej ob bolečih resnicah o zlorabah.

Pri temi vzgoje dokument opozarja na zgodnjo, nenadzorovano izpostavljenost otrok digitalnim napravam in družbenim omrežjem, kar lahko vpliva na spanje, pozornost, čustveno regulacijo in odnose. Šole so predstavljene kot ključni prostor za kritično mišljenje, iskanje smisla in oblikovanje oseb, ki ne bodo le uporabniki tehnologije, ampak odgovorni državljani. Potrebna je nova vzgojna zaveza med družinami, šolami, državo, Cerkvijo in civilno družbo.

Pri temi človeškega dela papež nadaljuje misel nit Rerum Novarum. Delo namreč ni samo vir dohodka, ampak prostor dostojanstva, identitete, odnosov in sodelovanja pri skupnem dobrem. Avtomatizacija in UI lahko odstranita nevarna ali monotona opravila, vendar ne smeta postati izgovor za množično odpuščanje, uvajanje prekarnih oblik zaposlitev ali nadomeščanje človeka zaradi dobička. Inovacije morajo upoštevati sledeča merila socialne varnosti: varovanje zaposlitve, prekvalifikacijo, udeležbo delavcev pri vodenju podjetij, pravično delitev koristi in podporo družinam ter mladim. Papež zavrne slepo vero v »nevidno roko« trga: v dobi UI morata politika in pravo usmerjati gospodarstvo k dostojnemu delu in pravični razdelitvi koristi.

Svoboda je dandanes po papeževih besedah ogrožena z zasvojenostjo, komercializacijo zasebnosti in množičnim iskanjem pozornosti. Ko vsak digitalni premik, nakup, stik in interes pušča sled, nastane nova oblast: sposobnost predvidevanja in usmerjanja vedenja. Dokument posebej govori o novih oblikah suženjstva v digitalni ekonomiji: za »breztelesnimi« odgovori UI namreč prežijo dobavne verige, energija, slabo plačano delo in izkoriščanje ranljivih skupnosti. »Digitalni kolonializem« ne osvaja le geografskih ozemelj, temveč predvsem podatke, biološke informacije in vedenjske vzorce.

Okrožnica poziva k »razorožitvi besed«, diplomaciji, poslušanju žrtev, obnovi veljave mednarodnih institucij in kulturi pogajanja.

Peto poglavje: Kultura moči in civilizacija ljubezni

Peto poglavje bralca sooči z dandanes prevladujočo kulturo moči z idejo civilizacije ljubezni. UI spreminja naravo vojne: kibernetski napadi, manipulacija informacij, kampanje vplivanja in avtomatizacija strateških odločitev znižujejo prag uporabe sile, pri čemer papež posebej opozarja na avtonomne sisteme orožja in napadanja. Na tem mestu se ponovi misel, da moralne presoje nikakor ni mogoče zaupati stroju, ker moralna odločitev zahteva vest, odgovornost in priznanje drugega kot osebe. Sistemi v vojaškem okolju morajo zato postati sledljivi, odgovornost pa mora biti določljiva.

Papež ostro kritizira vojaško-industrijske komplekse sedanjega časa, normalizacijo vojne, jedrsko oboroževanje, zasebne milice, kriminalne mreže in uporabo političnega jezika, ki nasprotnika spreminja v sovražnika. Lažni realizem današnjega časa poskuša človeštvu dopovedati, da je vojna neizogibna; krščanski realizem pa se tej logiki ne prepusti. Zato okrožnica poziva k »razorožitvi besed«, diplomaciji, poslušanju žrtev, obnovi veljave mednarodnih institucij in kulturi pogajanja. Zasledovanje trajnega miru za papeža ni obrobna tema, ampak preizkus moralne zrelosti narodov.

Končni ton dokumenta je poln upanja: tudi doba umetne inteligence lahko postane del zgodovine odrešenja, če bo človek ostal središče odločitev in če bo tehnološki napredek služil civilizaciji ljubezni.

Sklep

Sklep okrožnice se vrne h Kristusu, učlovečeni Besedi, in Marijinemu Magnifikatu. Papež predlaga program krščanskega življenja v dobi UI: ostajati zvesti resnici, vlagati v vzgojo, gojiti odnose, ljubiti pravičnost in mir ter več moliti. Digitalni svet je opisan kot »nov kontinent«, ki ga je treba evangelizirati z zrelo vero, ne z nostalgijo ali paniko. Obnovo Jeruzalema, kot jo opisuje prerok Nehemija, papež zopet postavlja za zgled: nameniti pozornost ranljivosti, moliti, razločevati, prositi za pomoč, organizirati delo, premagovati odpore in graditi »opeko za opeko, kamen na kamen«. Končni ton dokumenta je poln upanja: tudi doba umetne inteligence lahko postane del zgodovine odrešenja, če bo človek ostal središče odločitev in če bo tehnološki napredek služil civilizaciji ljubezni.