Romanje in petje Župnijskega pevskega zbora Antona Padovanskega v baziliki Santa Maria Gloriosa dei Frari v Benetkah
Romanje in petje Župnijskega pevskega zbora Antona Padovanskega v baziliki Santa Maria Gloriosa dei Frari v Benetkah
Preden smo šli na pevsko gostovanje – romanje – v Benetke, se je bilo treba dogovoriti, kdaj in v kateri cerkvi bomo lahko peli ter kakšen program bomo izvajali. Steklo je nemalo pogovorov med Uršulo Soban, ki živi v Benetkah, in Branko Rotar Pance ter dopisovanja glede izbora glasbenega programa in lokacije. Obe sta vložili veliko truda v organizacijo tega pevskega dogodka in upali, da se bo ideja gostovanja z njunim trudom in Božjim blagoslovom lahko uresničila. In … res se je!
Romanje smo začeli z zgodnjim jutranjim odhodom ob šesti uri izpred naše župnijske cerkve. Bila je še tema. Na romanju se nam je kot duhovni spremljevalec in somaševalec pridružil naš veliki popotnik, svetovljan p. Peter Lavrih. Vožnja je bila prijetna in Benetke so nas sprejele z lepim vremenom.
V Benetke smo prišli okrog desete ure, kjer nas je na parkirišču Tronchetto pričakala Uršula Soban, naša soorganizatorka potovanja. Poskrbela je, da smo se glede organizacije petja v Benetkah lahko počutili skoraj kot doma. Do bazilike Santa Maria Gloriosa dei Frari, kjer smo peli pri sveti maši ob 12. uri, je bilo po kratki vožnji z mestnim prepoznim sredstvom »People mover-jem« peš le kakšnih deset minut.
Imeli smo enkratno priložnost peti v drugi najpomembnejši beneški baziliki, v gotski katedrali, ki so jo gradili sto let. Predstavlja vrhunec beneške gotske arhitekture in velja za pravo zakladnico beneške renesančne umetnosti. V baziliki je največja beneška oltarna slika Marijinega vnebovzetja (Assunta), ki jo je ustvaril Tizian. Slikar velja za vodilnega umetnika t. i. beneške šole 16. stoletja. V stranskem oltarju smo občudovali še njegovo sliko Madone, jo je škof in poveljnik papeške flote Jacopo Pesaro naročil za družinski oltar v tej baziliki. Tizian ima v tem Božjem hramu zadnje počivališče, prav tako pa tudi znameniti skladatelj, duhovnik Claudio Monteverdi, komponist madrigalov, motetov pa tudi oper. Posebej znana je njegova opera Kronanje Popeje, ki so jo uprizorili tudi pri nas v Ljubljani.
Tizianova slika Marijinega vnebovzeta. FOTO: Igor Žagar
Župnijski pevski zbor Antona Padovanskega je imel priložnost peti v tem znamenitem svetišču, mogočni baziliki. Med petjem pri sveti maši, pri kateri je somaševal p. Peter, smo stali pred mogočno Tizianovo sliko. Program, ki smo ga peli med mašo, je bil v latinščini. Ob spremljavi organista Nikole Vržića smo zapeli:
- Gašper Mašek: Ave Maria
- Anton Foerster: Missa in honorem sanctae Caeciliae
- August Eduard Grell: Aleluja XIX
- Christian Heinrich Rinck: Offertorium
- César Franck: Panis Angelicus (solo Martina Burger)
- Georg Friedrich Händel: Canticorum iubilo
Ker smo bili po zadnji mašni pesmi deležni aplavza, smo kot dodatek zapeli še dve deli: Ave verum Wolfganga Amadeusa Mozarta in v slovenščini ljudsko v harmonizaciji Franca Kimovca Zvonovi zvonijo. Duhovnika, ki je maševal, je naše lepo petje zelo ganilo in izrazil je navdušenje nad kakovostno izvedbo programa. Všeč mu je bilo, da smo peli v klasični latinščini.
Kako smo bili veseli, da smo imeli takšno neverjetno priložnost udeležiti se ne le romanja, ampak tudi petja v Benetkah – v mestu, ki ima tako edinstveno, vsestransko bogato kulturno dediščino, v mestu z znamenitimi cerkvami, baziliko sv. Marka, kjer so relikvije svetega Marka, znamenitimi palačami, gledališčem, pustnim karnevalom, likovnim bienalom, festivalom najboljših filmov, v mestu, kjer so živeli znani, v večnost zapisani ljudje. Naj jih omenim le nekaj, ki so prav gotovo vsem znani: pustolovec, trgovec in popotnik Marco Polo, šarmer Casanova, pisec gledaliških iger Carlo Goldoni, znameniti skladatelj Antonio Vivaldi in že omenjeni Claudio Monteverdi, slikarji Tizian, Giovanni Bellini, Tintoretto (rojen Jacopo Robusti) in še in še bi lahko brez konca in kraja naštevala. Že večkrat sem bila v Benetkah in vedno imam občutek, da to mesto začutim, kot da so Benetke bleščeč dragulj, obsijan s sončnimi žarki, ki zažari vedno na neki prav poseben, drugačen način. Tudi tokrat je bilo tako!
Domov smo se vrnili polni močnih, nepozabnih vtisov, ki nam bodo dolgo ostali v spominu kot nekaj posebnega, kar je to romanje in petje nedvomno bilo!



