Tisti bolj zgodnji smo še prišli z gondolsko žičnico na vrh. Zaradi grmenja in prihajajočega neurja so to ustavili, zato je v dolini ostalo veliko romarjev, tudi letošnji predavatelj, zgodovinar in latinist dr. Aleš Maver.

Medtem ko smo ga zgoraj v megli in vedno gostejšem dežju čakali, nam je zaigral Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov. Ko je že kazalo, da bo letošnje predavanje odpadlo, je organizator predavatelja v dolini prek telefona povezal z zvočniki na vrhu. Poslušali smo, kljub močnemu nalivu in hladu, celotno predavanje, ki ga je naslovil Čas prostosti. V čem se je leto 1991 razlikovalo od naših dni?

Organizator je ob slabi vremenski napovedi poskrbel za umetno streho. FOTO: Ivo Žajdela

Potem, ko je ovrednotil izjemno pomembne dogodke v času demokratizacije v vzhodnoevropskih državah, je opozoril na takratno pozitivno dogajanje, ki se je nato počasi spreminjalo v negativne oblike.

Slovenija je zunaj sovjetskega prostora v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo

Predavatelj je dejal, da je Slovenija zunaj sovjetskega prostora v dogajanju okoli leta 1991 predstavljala izjemo. »'Prelom' je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990, za katero lahko rečem, da je slovensko volilno telo na nobenih poznejših volitvah podobnega kova ni 'preklicalo' in je torej svoji izbiri ostalo zvesto.

Delno je 'polovičnost' spodbujalo dejstvo, da je bilo treba v času prostosti voziti slalom med osamosvojitvijo in demokratizacijo, kajpak na škodo druge. Tej izbiri takratnih akterjev seveda ne kaže oporekati, ker bi bila konfrontacija ob osamosvajanju veliko bolj tvegana, poleg tega pa je bila podpora polni osamosvojitvi Slovenije sicer večinska, ne pa samoumevna in verjetno ne tolikšna, kot jo kaže plebiscitni izid.

Med čakanjem na predavatelja je zaigral Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov. FOTO: Ivo Žajdela

Zato si prej vladajoče strukture po eni strani vsaj po plebiscitu niso mogle privoščiti glasnega navijanja za obstanek v jugoslovanskem okvirju, Demos pa se ni mogel odločiti za neupoštevanje teh struktur.«

Obenem je šlo tudi za vprašanje ločevanja od povojne politične mitologije, kjer se večina Slovencev do danes ni (bila) pripravljena v polnosti soočiti s posledicami takega ločevanja.

'Prelom' je bil namreč izrazito polovičen in ga je najbolj poosebljala izvolitev Milana Kučana za predsednika predsedstva aprila 1990, za katero lahko rečem, da je slovensko volilno telo na nobenih poznejših volitvah podobnega kova ni 'preklicalo' in je torej svoji izbiri ostalo zvesto. (Aleš Maver)

Izredno negativna odločitev liberalnega dela nekdanjega Demosa leta 1992

Po njegovem je danes mogoče reči in zapisati tako rekoč kar koli, prav tako je mogoče pridobiti katero koli informacijo, vendar spremlja vse namesto občutka prostosti izjemna napetost. Ta ni lastna samo slovenskemu prostoru. Kje so torej razlike in njihove korenine?

Nagovor p. Petra Laha na začetku maše. FOTO: Ivo Žajdela

Kot je povedal, prva razlika izvira iz precenjevanja pripravljenosti struktur, ki so imele v Sloveniji, Jugoslaviji in srednji in vzhodni Evropi do leta 1990 v rokah škarje in platno, na spremembe in demokratizacijo.

»Tukaj je bilo verjetno premalo upoštevano, da je šlo porušenje zidu strahu za večino prebivalstva z roko v roki s strahom vladajočih elit, da bodo ob oblast, monopole, privilegije, v skrajni možnosti celo ob svoj obstoj.

Pod težo teh zase 'izrednih okoliščin' so bile pripravljene sklepati kompromise na družbenem, političnem področju, tudi na področju vprašanj istovetnosti. Bolj, ko je strah slabel, več energije so vlagale v ohranitev in obnovo svojih monopolov.

Mašo je z izseljenskimi duhovniki daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar. FOTO: Ivo Žajdela

V Sloveniji se je verjetno izredno negativno odrazila odločitev liberalnega dela nekdanjega Demosa, da leta 1992 vlado Lojzeta Peterleta pomaga zamenjati z vlado Janeza Drnovška, ki je bil ob Kučanu s svojim 'jugoslovanskim' pedigrejem osrednji simbol dvoumnosti slovenskega prehoda.«

Kaj se dogaja z zahodnoevropskimi konservativnimi strankami?

Tudi dr. Aleš Maver ugotavlja, da danes, trideset let pozneje, mnogi v Sloveniji in srednji Evropi z nejevero zremo v vedno širši prepad med zahodom in vzhodom celine.

»Predsodki na obeh straneh so že zdavnaj zamenjali slogo, ki se je vsaj na zunaj kazala še ob širitvi Evropske unije.

Romarji pri maši, ki so še uspeli priti na vrh. FOTO: Ivo Žajdela

Za Slovence, ki smo navijali ali navijamo za ostrejši prelom s povojno komunistično preteklostjo, je zlasti težko razumljivo, da nastaja vtis, kot da bi nekateri predstavniki Evropske unije iz njenega najzahodnejšega krila mižali ob ohranjanju monopolov na podlagi povojnega obvladovanja srednjeevropskih družb ali bi v njih celo (sprevrženo) gledali branike proti domnevni novi vzhodnoevropski avtoritarnosti.«

V Sloveniji se je verjetno izredno negativno odrazila odločitev liberalnega dela nekdanjega Demosa, da leta 1992 vlado Lojzeta Peterleta pomaga zamenjati z vlado Janeza Drnovška, ki je bil ob Kučanu s svojim 'jugoslovanskim' pedigrejem osrednji simbol dvoumnosti slovenskega prehoda. (Aleš Maver)

Kot je opozoril, je še posebej težko sprejeti, da je takšna miselnost drugače kot pred tridesetimi leti, ko so bile razlike v pogledih posameznih evropskih političnih družin na razmere na vzhodu celine vendarle znatne, skoraj v celoti osvojila tudi zahodnoevropske konservativne in krščanskodemokratske stranke.

Predavanje v celoti objavljamo v priponki.

Nastop so imeli tudi lanskoletni slovenski maturanti iz Argentine Rast 49. FOTO: Ivo Žajdela

Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar

Temu nenavadnemu predavanju iz doline na goro je sledila maša, ki jo je z izseljenskimi duhovniki daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki nas je pozval, da kolikor bolj verujemo, toliko bolj moramo tudi iskati, kolikor večje je naše veselje, toliko močnejše mora biti naše služenje, kolikor bolj se stegujemo po prihodnosti, toliko silnejša mora biti naša navzočnost zdaj in tukaj.

Po maši je bil zaradi zunanjega dežja tokrat v cerkvi krajši kulturni program.

Tako mašo kot kulturni program je s petjem in glasbo sooblikoval mešani pevski zbor iz Zagradca. Na koncu so nastopili lanskoletni slovenski maturanti iz Argentine Rast 49.

Svete Višarje 2021, predavanje Aleš Maver.doc

Maturanti in romarji. FOTO: Ivo Žajdela

1/8