Potopis / Itinerarium. Romanje, bogoslužje in Sveta dežela v pozni antiki, potopisni dnevnik večletnega romanja po svetopisemskih krajih Egipta, Palestine, Sirije, Mezopotamije in Male Azije s konca 4. stoletja, ki ga je zapisala neznana romarica, je očarljiv odtis njenega intimnega doživljanja svetih krajev, obenem pa kot prvovrsten zgodovinski dokument. Odkrili so ga šele pred dobrimi sto leti, omogoča pa vpogled iz prve roke v tedanje življenje na opisanih območjih.


Neprecenljiv zaklad informacij za različna področja

Egerijin potopis ponuja neprecenljiv zaklad informacij za različna področja proučevanja, kot so arheologija in topografija Svete dežele, oblikovanje krščanskega bogoslužja, zgodovina meništva, razvoj latinskega jezika, svetopisemska eksegeza in nasploh pojav romanj v pozni antiki. Egerija je dragocena kot ena izmed redkih ženskih antičnih avtoric, besedilo pa omogoča oseben vpogled v kraje in doživljanje takratnega Bližnjega vzhoda skozi njene oči.

Znanstveno-kritična izdaja na sosednjih straneh teče dvojezično, v latinskem izvirniku in v slovenskem prevodu. Slovenski prevod želi biti razumljiv, obenem pa v določeni meri ohranjati tudi lastnosti latinskega izvirnika, za katerega je značilen izrazit pogovorni slog, skorajda brez literarne izpiljenosti, z nekaterimi odstopanji od klasične latinske slovnice.


Kdo je bila Egerija?

Glede avtoričinega biografskega, predvsem socialnega, ozadja so mnenja strokovnjakov različna, na splošno pa so jih združili v tri teorije. Po prvi teoriji naj bi bila avtorica besedila Silvija (Silvanija) iz Akvitanije (330–406), svakinja Flavija Rufina, prefekta na dvoru Teodozija Velikega, o kateri Paladij v Zgodbah za Lavza poroča, da ga je spremljala na poti v Egipt nekje okrog leta 388.

Druga teorija je avtorstvo besedila pripisovala Gali Placidiji (388–450), hčeri Teodozija Velikega, zaradi povezav s špansko provenienco, datiranja v zadnja desetletja 4. stoletja in njenega visokega socialnega statusa, ki je omogočal potovanja.

V skladu s tretjo, danes skoraj soglasno sprejeto teorijo, ki se zanaša na pismo Valerija in njegovo omembo »svete (meniške) žene (sanctimonialis)« Egerije, pa je avtorstvo pripisano tej ženi, ki je očitno ob vrnitvi z romanja v svojem kraju pustila določen pečat, obveljala za zgled pobožnosti in dosegla slavo svetništva.

Knjiga je izšla v zbirki Cerkveni očetje XIX, ki jo ureja dr. Miran Špelič.

Znanstveno-kritično izdajo uredil, besedilo prevedel in spremno študijo napisal br. Jan Dominik Bogataj.


Poučna slikanica Naš Astor

Andrej Arko je avtor poučne otroške slikanice Naš Astor.

Le kateri otrok ne sanja o tem, da bi imel svojega psa. Hišni ljubljenček prinaša veliko veselja, a zahteva tudi veliko odgovornosti. S tem se soočita Jakčeva starša, ki ju sinova prijaznost in ustrežljivost poveže z ostarelima zakoncema in se prelevi v pravo medgeneracijsko dogodivščino.

Jakec je edinec in nadvse si želi imeli psa. Mamica ga poduči (in s tem tudi bralca), da je imeti psa v majhnem stanovanju lahko neodgovorno do živali in do sostanovalcev. Odgovoren pa Jakec je.

Na poti iz šole se srečuje z ostarelima zakoncema in jima pomaga pri manjših opravilih ob njuni hiši, pozimi pa gre zanju po nakup v trgovino. A dotrajana hiša postane starčkoma preveliko breme in hrepenita po manjšem in dostopnejšem stanovanju. K sreči je med razumnimi ljudmi hitro mogoče najti rešitve.

Tako se Jakcu kmalu uresniči največja želja. Ob njegovem nemškem ovčarju Astorju se tudi bralci učimo pravilnega odnosa do človekovega najboljšega prijatelja. Spoznamo, da psa ni mogoče kar kupiti kot kakšno darilo. Da žival potrebuje svoj čas in ustrezno vzgojo. In da je človeku ne le v veselje in družbo, ampak tudi v pomoč.

Zgodbo je nežno doživeto izrisala Jelka Reichman.