S praznovanjem 500. obletnice Ignacijevega spreobrnjenja se je namreč skupaj s prijatelji in vso Cerkvijo Družba Jezusova hotela spomniti izjemnega dogodka, Ignacijeve odločitve hoje za Kristusom, poglobiti razumevanje njegovega duhovnega »romanja« in ga obrniti sebi v prid«.

Somaševalci ob oltarju. FOTO: Jože Potrpin

Somaševanje okoli petindvajset patrov in drugih duhovnikov, provinciala p. Mirana Žvanuta in upokojenega nadškofa dr. Marjana Turnška je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Ob koncu maše je bila posvetitev Družbe Jezusovemu Srcu. Prepeval je mešani pevski zbor župnije Dravlje pod vodstvom Marka Ušeničnika.

Pevski zbor župnije Dravlje. FOTO: Jože Potrpin

Imeli pa so tudi razloge, za kaj se zahvaliti v Ignacijevem letu. To so bili srečanja, dogodki, slavja, romanja, čisto osebna spoznanja in izkušnje itd. Organizirali so npr. srečanja članov slovenske in italijanske province v Gorici, Trstu in Ljubljani. Na oratorijih za otroke po župnijah v Sloveniji se predstavlja svetniški lik Ignacija. Pošta Slovenije je izdala znamko z motivom Ignacijevega leta – jezuitskim kolegijem pri sv. Jakobu v Ljubljani, kjer se je jezuitsko poslanstvo na slovenskih tleh pravzaprav tudi začelo. Ob praznovanju 400-letnice Ignacijeve kanonizacije je bila v cerkvi sv. Jakoba slovesna akademija (združeni ples, dramatizacija in strokovni nagovor). Izdali so knjigo Na poti z Ignacijem – Pogovor z vrhovnim predstojnikom DJ Arturom Sosa.

Knjižna ponudba. FOTO: Jože Potrpin

Pred mašo na Ignacijevo pa so predstavili svojo najnovejšo publikacijo, ki ni namenjena samo jezuitom, ampak vsej ignacijanski družini. Ignacijeva Izbrana dela, v kateri so Avtobiografija in prvič prevedeni v slovenščino Razločevanje o ustanovitvi reda, Ignacijev duhovni dnevnik in dvaintrideset Ignacijevih pisem.

Ko beremo Ignacijev življenjepis, vidimo, kako lahko Bog konkretno vodi človeka od okornega 'otroka' ob spreobrnjenju preko preizkušenj, duhovnih bojev, razločevanja do ustanovitve redovne skupnosti.

Kot je poudaril njen urednik p. Janez Poljanšek, »knjiga ni samo za branje, kot se bere nek roman, ampak se lahko večkrat vračamo k prebranemu, tudi molimo ob knjigi, predvsem duhovni dnevnik je tako napisan. Ko beremo Ignacijev življenjepis, pa vidimo, kako lahko Bog konkretno vodi človeka, Ignacija, od okornega 'otroka' ob spreobrnjenju preko preizkušenj, duhovnih bojev, razločevanja do ustanovitve jezuitskega reda. Vse te teme nas nagovarjajo, ker so zelo aktualne. Sveti oče Frančišek zelo poudarja razločevanje. Ta knjiga je lep pripomoček za razločevanje duhov, spoznavanje Božje volje.«

Pridigo je pripravil nadškof Cvikl. FOTO: Jože Potrpin

Nadškof Cvikl pa je zbranim v pridigi spregovoril predvsem o pomenu Ignacijevega leta, kot se je navdihoval v Ignacijevi osebni izkušnji in klical k spreobrnjenju. Spreobrnjenju, ki pomeni najprej spremeniti smer ali usmeritev, spremeniti način življenja. Iskati Boga, njegovo kraljestvo, občestvo z Bogom. »Spreobrnjenje je vedno napor, je proces, saj nas neštete skušnjave, kot so nestanovitnost, malodušje, povprečnost, miselnost sveta, v katerem živimo, slabi zgledi … vse to nas vleče navzdol. Vse to namreč v nas slabi čut za Gospoda. Zato se človeku večkrat zdi, kot da Bog molči in se ne zmeni za človekove stiske.« In nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Pot za Gospodom je milost, je dar z nebes.

Danes je velika skušnjava iskati bližnjice.

Ko pa govorimo o spreobrnjenju, mislimo predvsem na tri stvari, je nadaljeval nadškof. »Ne zavreči, kar je dobrega. Dobro je življenje po zaobljubah, življenje v skupnosti. Dobra je molitev, zakrament sprave in sv. maša... Ne zaviti s prave poti. Danes je velika skušnjava iskati bližnjice. To je posvetnost, poudarjanje zunanjosti, naveličanost, biti uspešen, viden in opevan. To je mišljenje, češ da posvečeno življenje ničemur več ne služi… Ne zaostajati na poti. Pri tem gre za utrujenost, z drugo besedo za izgubo svežine življenja. Ob takem razpoloženju obstaja nevarnost, da ne vidim več ljudi, h katerim sem poslan.«

Sveti Ignacij pri sv. Jožefu v Ljubljani. FOTO: Jože Potrpin

Sv. Ignacij nas tudi uči, da spreobrnjenje pomeni Boga postaviti na prvo mesto v življenju. Človek, ki resnično postavi Boga na prvo mesto, v resnici s tem izstopi iz samega sebe, povzdigne in razširi svoje gledanje na svet, bližnjega in Stvarnika. »Odprejo se mu nova obzorja, njegov pogled ni več isti in nenadoma začuti potrebo po Božji bližini. Ko človek sprejme Boga postane romar, ki se odpravi na pot iskanja Božje volje in se prepusti voditi Svetemu Duhu.«

Vsak od nas je poklican, kot je bil poklican sv. Ignacij.

Po nadškofovih besedah je vsak od nas tudi poklican, kot je bil poklican sv. Ignacij. »Dan za dnem smo povabljeni, da odkrivamo ljubezen, s katero se je Bog sam ozrl na nas. Bolj, ko bomo to ljubezen odkrivali in čutili, bolj bomo lahko tudi spoznavali in posnemali Boga samega.«

»Dan za dnem smo povabljeni, da odkrivamo ljubezen, s katero se je Bog sam ozrl na nas.«  FOTO: Jože Potrpin

Ignacijevo leto, ki ga zaključujemo, pa ne pomeni, da je sedaj konec, končano zgolj z lepimi in dobrimi pobudami in dogodki, ki so se vrstili drug za drugim. Nasprotno. »Zaključek ali bolje sklep Ignacijevega leta je pravzaprav začetek poti, ko izrekamo svojo pripravljenost, da si bomo prizadevali sadove tega leta vedno bolj prenašati v naše vsakdanje življenje in vse naše poslanstvo.« Skratka, Ignacijevo leto je pokazalo, da so spremembe mogoče, če se spreobrnemo, je ob sklepu nagovora še posebej poudaril nadškof Cvikl.

Ignacijevo leto je pokazalo, da so spremembe mogoče, če se spreobrnemo.

Po maši na Ignacijevo je sledilo tradicionalno druženje s pogostitvijo za cerkvijo. V pogovoru z jezuiti in s pomočjo informativnega in knjižnega gradiva, ki je bilo na voljo, so zbrani lahko izvedeli, kaj jezuiti v tem času delajo, snujejo in nudijo.

1/15