Po začetnem polurnem predavanju, v katerem se je dotaknila današnjih težav in izzivov slovenskega medijskega prostora, se je z novinarko TV Slovenija in urednico Odmevov dr. Rosvito Pesek pogovarjal zgodovinar dr. Aleš Maver, v zadnjem delu so z mnenji in vprašanji za gostjo za mikrofon poprijeli tudi poslušalci.

Če bi danes končala fakulteto za novinarstvo, kot sem jo konec 80. let, zame televizija bržčas ne bi bila največji izziv. Morebiti bi želela postati vplivnica, podkasterka.

Odsotnost regulacije, koncentracija, nadzor

Med današnjimi težavami slovenskega medijskega prostora je dr. Rosvita Pesek najprej izpostavila odsotnost regulacije. Zakonodaja na tem področju je stara dve desetletji, mediji pa bi zahtevali nadgradnjo vsaj na vsakih pet let. Druga točka je koncentracija medijev, saj imamo zlasti na radijskem in časopisnem področju enega lastnika, ki obvladuje velik del teh medijev. To pomeni izrazito ekonomsko in tudi politično moč, posledica pa je, da vsi mediji poročajo domala enako. Tretja stvar je nadzor, ki šepa – kdo medije nadzira in vsa ta leta dopušča, da se te koncentracije dogajajo? Če bi jih AKOS res nadziral, takšne koncentracije medijev ne bi imeli, a so v agenciji sami povedali, da imajo za to premalo ljudi, je pojasnila Peskova.

Ne maram pa zmerljivk in vedno enih in istih vprašanj: kam ti sodiš, kdo so tvoji botri? Ne bom pa priznala, da včasih boli.

Pluralnost ni več najpomembnejša tema

Četrta težava je pluralnost. »Desetletja smo se pogovarjali o tem, ali imamo prevlado levih ali desnih medijev, ali smo približno uravnoteženi. Ko greš skozi vse današnje probleme medijev, pluralnost ni več najpomembnejša tema. Zakon o medijih je iz leta 2001, novega pripravljajo že tri leta. Bojim se, da bodo prej volitve, preden bo ta zakon sprejet, ker je pripomb nanj zelo veliko. Z novo zakonodajo – s katero ne bo mogoče več vplivati na stvari, ki so se zgodile v preteklosti – bomo zabetonirali sedanje stanje, ki pa ni dobro, ker ni mogoče vplivati in razveljavljati lastništva za nazaj. To vodi do ugotovitve, da koncentracija lastništva ni več rešljiva,« je prepričana sogovornica.

Morda se bomo prihodnje leto spet ukvarjali s tem, kdo bo šel z Janšo v koalicijo ali ne. Mene pa zanima, kaj bomo naredili s šolstvom, od kod bomo uvažali tuje delavce, ali bomo kmetom dovolili, da si na gospodarska poslopja postavijo fotovoltaiko?

Javni mediji izgubljajo bitko z družbenimi omrežji

Kot izpostavlja, danes slovenski medijski prostor vsebuje 2176 medijev, vrednost oglaševalskega kolača, ki se vrti v medijih, pa je 1,3 milijarde € bruto. Z naskokom največ oglasov dobijo televizijske postaje, zanemarljivo malo pa tiskani mediji in plakati, radio in spletni mediji, a je zaznati neverjeten porast oglaševanja na spletnih medijih. Javni mediji – tako Rosvita Pesek – izgubljajo bitko s spletnimi družbenimi omrežji, iz katerih se informira vedno več ljudi. Za objave na družbenih omrežjih ne veljajo ne poklicna merila ne etični standardi, dejstev ni treba preverjati in verodostojnost informacij je lahko vprašljiva. Toda 76 % ljudi ima spletni ali družbeni medij in tam prebije in se iz njega informira povprečno poldrugo uro dnevno.

Želim debato, argumente, ne pa flavze in floskule. Vse, kar nas skrbi, je, da bodo imeli vsi na koncu oddaje povsem enako število sekund. To zame ni demokracija.

Izrazit upad zaupanja v medije

Pri tem opozori na predlansko raziskavo OECD, narejeno v 13 državah, o zaupanju v medije. Novinarji so na predzadnjem mestu, le pred političnimi strankami. V domači Valiconovi raziskavi Ogledalo Slovenije z vprašanjem, katerim od 29 navedenih inštitucij izpraševanci zaupajo, so mediji pristali na 25. mestu, novinarji pa na 22. mestu med 27 navedenimi poklici. To je izrazit upad zaupanja v medije, ki so se običajno postavili na peto, šesto mesto, in to niso spodbudni podatki. Peskova je omenila še ugotovitve raziskave profesorjev s Fakultete za medije, da ima večina obravnavanih medijev prepoznavno politično in nazorsko noto, s čimer samo po sebi še ni nič narobe.

Bodo mediji še spremljevalci dogajanja in poročevalci, ali bodo postali kreatorji, usmerjevalci političnega dogajanja?

V novinarstvu ni več specializacije

»Desni mediji so na repu spremljanosti. Tisti na vrhu pa so izrazito bolj naklonjeni levi politični opciji in pogledom, ki v slovenskem prostoru veljajo za levo usmerjene. Tako lahko rečemo, da ima levi pol slovenske politike precej močnejšo oporo v medijskem prostoru kot desni. Morda bi se pred petimi leti zelo zamislila in ukvarjala s tem, da imamo neuravnotežen medijski prostor. A ob vseh zdajšnjih težavah – koncentraciji, prevladi družbenih omrežij, vedno nižji branosti, upadu tiskanih medijev – se mi nazorska neuravnoteženost slovenskega prostora ne zdi več tako hud problem,« podčrta Rosvita Pesek, prepričana, da je kakovost slovenskega novinarstva zelo padla tudi zato, ker v novinarstvu ne poznajo več specializacije (po posameznih področjih pokrivanja).

Današnja generacija v glavnem prepisuje. Menjava generacij s seboj prinaša neko drugo novinarstvo, kot smo se ga šli mi. To je novinarstvo, ki je izrazito hitro, zdaj, takoj; precejkrat tudi zelo površno in zelo frazeološko.

Posledica časovnega pritiska so napake

In pojasni: novinar je danes poslan na zdravstvo, jutri na nove cestne predpise, pojutrišnjem na politični prepir okoli ustavne presoje. In jasno je, da vsega tega ne more obvladati, sploh pa ne od jutra do večera. Temu primerno so informacije slabše in manj preverjene. Novinar dobi ob desetih vabilo na novinarsko konferenco, niti dobro ne ve, kam gre, in se lahko tudi zmoti. Nima dovolj informacij, ni se dovolj pozanimal, prispevek pa mora biti ob pol šestih narejen. Posledica časovne presije, ki je na novinarstvu, so tudi napake. Ni nujno, da gre zmeraj za nagajanje nekomu, o katerem se poroča, za slabo voljo ali namerno diskreditiranje, pogosto je vmes tudi neznanje, zatrdi Peskova.

V začetku 90. let, ko sem začela novinarsko kariero, je bila televizija polje moči, vpliva in najpomembnejši medij, danes to ni več.

Pritiski so vedno bili in vedno bodo

Na stalna spraševanja, ali politični pritiski na medije so ali niso, odgovori: vedno so bili in vedno bodo. Običajno jih prestrežejo tisti na vrhu; če jih ne, pridejo tudi do novinarjev. Vprašanje pa je, kako se posameznik postavi in koliko mu uredniki krijejo hrbet. Nadalje Peskova navede menjavo generacij: »Mi se že malo težko razumemo, ker smo se naučili novinarstva, izbirati vire, hoditi na kave, dobivati informacije. Današnja generacija v glavnem prepisuje. Menjava generacij s seboj prinaša neko drugo novinarstvo, kot smo se ga šli mi. To je novinarstvo, ki je izrazito hitro, zdaj, takoj; precejkrat tudi zelo površno in zelo frazeološko. Politične stranke se v parlamentu spet prepirajo. V parlamentu se politične stranke vedno prepirajo, kakšen stavek je to?«

V Kardinalovi dvorani Doma sv. Jožefa Celje je dr. Rosvita Pesek spregovorila o prihodnosti novinarstva in medijev. FOTO: Janez Porenta

Izguba vpliva televizije

Obenem se televizija sooča z izgubo vpliva. Ko je Peskova prišla na TV Slovenija, je bilo to po mnenju okolice največ, kamor si se lahko novinarsko izstrelil. V začetku 90. let, ko je začela novinarsko pot, je bila televizija polje moči, vpliva in najpomembnejši medij, danes to ni več. Mlajše generacije televizije sploh ne prižgejo in ga ne gledajo; če že, pa filme na Netflixu. Televizija ni več njihovo informacijsko okno, to je zdaj mobilni telefon. Tam pogledajo izseke, če so dovolj kratki.

Ob vseh zdajšnjih težavah – koncentraciji, prevladi družbenih omrežij, vedno nižji branosti, upadu tiskanih medijev – se mi nazorska neuravnoteženost slovenskega prostora ne zdi več tako hud problem

Potrebujemo kvalitetne medije in izobražene novinarje

»Če bi danes končala fakulteto za novinarstvo, kot sem jo konec 80. let, zame televizija bržčas ne bi bila največji izziv. Morebiti bi želela postati vplivnica, podkasterka,« je navrgla Peskova in dodala: »Potrebujemo dobre in kvalitetne medije, pa tudi izobražene novinarje. Tam, kjer ni regulative, bomo te cilje težko dosegli. Bojim pa se, da se je kolo zavrtelo že predaleč, da bi se lahko začelo vrteti nazaj. Verjetno Slovenija tu ni osamljen otoček in so to širše zaznani problemi, s katerimi se spopadajo tudi druge države. Kajti če bi bilo tako lahko najti pot, kam naj gredo nacionalne televizije, bi gotovo skopirali kakšno državo, ampak imajo zelo različne modele, zelo različne izzive, nacionalni mediji pa v glavnem izgubljajo bitko s komercialnimi mediji,« pojasni urednica Odmevov.

Ni nujno, da gre zmeraj za nagajanje nekomu, o katerem se poroča, za slabo voljo ali namerno diskreditiranje, pogosto je vmes tudi neznanje.

Nekatere strukture jedo našo demokracijo

V 35 letih demokratičnega življenja je imela večkrat občutek, da nekatere strukture jedo našo demokracijo, da si je prilaščajo preveč. Občutek je dobila, da so gospodarstveniki že povedali politikom, kaj želijo in kaj je treba narediti. Ta zgodba se je ob koncu ere dr. Janeza Drnovška malo razblinila, potem se ji je zdelo, da hočejo odvetniki povedati oblasti, kaj je treba narediti. A je tudi ta odvetniški vpliv nekoliko splahnel. Zdaj pa se ji zdi, da smo v nevarni navezi, ki trenutno še deluje soodvisno, in mediji še niso izstavili računa politični oblasti. Boji pa se, da nismo daleč od tega. Ko začnejo nekateri ključni ljudje iz političnih strank in vrhov oblasti prehajati v medije, jo zaskrbi.

Za objave na družbenih omrežjih ne veljajo ne poklicna merila ne etični standardi, dejstev ni treba preverjati in verodostojnost informacij je lahko vprašljiva.

Bodo mediji še poročevalci ali bodo postali kreatorji?

»Sprašujem se, kakšna bo naša kampanja za prihodnje volitve. Bomo lahko prebrali več resnic in več pogledov? Je koncentracija že terjala svoj davek? Imam zadržke do anket, ki merijo priljubljenost politikov in moč političnih strank, sploh ko gre za nove stranke, ki kar naenkrat skočijo, pa jih še pred mesecem ni bilo nikjer. Sprašujem se, kje bo ta koncentracija medijev udarila v prihodnjih letih. Nekje se bo poznala. Bo postala politika ujetnik medijskih monopolov ali pa bo poskušala obračunati s temi nosilci javnega mnenja? In tega me je strah, bojim se te koncentracije, niso mi še znani vsi ti prepleti. Zaenkrat še kaže na sobivanje. Če bo prišlo do sprememb, kaj se bo zgodilo takrat? Bodo mediji še spremljevalci dogajanja in poročevalci, ali bodo postali kreatorji, usmerjevalci političnega dogajanja?«

Z novo zakonodajo – s katero ne bo mogoče več vplivati na stvari, ki so se zgodile v preteklosti – bomo zabetonirali sedanje stanje, ki pa ni dobro, ker ni mogoče vplivati in razveljavljati lastništva za nazaj. To vodi do ugotovitve, da koncentracija lastništva ni več rešljiva

Želi debato, argumente, ne pa flavze in floskule

Za Rosvito Pesek je politična volilna kampanja na nacionalni televiziji, kjer se v 40 sekundah odgovarja na krucialna vprašanja o tem, kaj se bo z nami dogajalo v prihodnjih štirih letih, nesprejemljiva. Želi debato, argumente, ne pa flavze in floskule: »Vse, kar nas skrbi, je, da bodo imeli vsi na koncu oddaje povsem enako število sekund. To zame ni demokracija. Naloga novinarjev je vendarle nekaj drugega. Morda se bomo prihodnje leto spet ukvarjali s tem, kdo bo šel z Janšo v koalicijo ali ne. Mene pa zanima, kaj bomo naredili s šolstvom, od kod bomo uvažali tuje delavce, ali bomo kmetom dovolili, da si na gospodarska poslopja postavijo fotovoltaiko? Ta vprašanja, pomembna za ljudi, me bistveno bolj zanimajo, kot kdo bo šel s kom v koalicijo. Mene zanima vsebina.«

Desni mediji so na repu spremljanosti. Tisti na vrhu pa so izrazito bolj naklonjeni levi politični opciji in pogledom, ki v slovenskem prostoru veljajo za levo usmerjene. Tako lahko rečemo, da ima levi pol slovenske politike precej močnejšo oporo v medijskem prostoru kot desni.

Uredniki želijo imeti novinarje – vseznalce

Organizacija dela in pritisk silita tudi urednike, da želijo imeti novinarje – vseznalce: pojdi, poslušaj in to, kar tam slišiš, prenesi v večerno poročilo. Če pa pošlješ nekoga, ki zelo veliko ve, bo na novinarski konferenci veliko spraševal, besede nastopajočega postavil pod vprašaj, šel iskat drugo mnenje. Tako novinarstvo je po mnenju Peskove bistveno lepše, težje, napornejše, uredniško pa je lažje. »Veliko nas je prišlo iz FSPN, kjer smo študirali novinarstvo, in smo se dela priučili. Gospodje v novinarstvu pa so bili tisti, ki so prišli z druge fakultete, kot denimo s prava Uroš Slak in Nataša Pirc Musar. Danes pa tudi iz drugih poklicev pri nas ni več novinarjev. Vsi smo neki humanistični študenti, ki se sproti priučimo,« je bila kritična dolgoletna novinarka in urednica.

Novinar je danes poslan na zdravstvo, jutri na nove cestne predpise, pojutrišnjem na politični prepir okoli ustavne presoje. In jasno je, da vsega tega ne more obvladati.

Kako bo čez 20 let?

Vznemirja jo teza, da če si bolj konservativno usmerjen, beri leve medije; če si bolj levo usmerjen, pa beri konservativne, da boš lahko primerjal, imel v glavi oboje argumente in si znal tako ustvariti svoje mnenje. Vendar pa je pri nas večina izobrazbenih inštitucij, ki dajejo na trg novinarski kader, bolj levo orientirana, in to je velik manko. Če je na družbenih omrežjih kaj dobro, je to, da nas bodo prisilila, da bomo spet pisali, saj smo nehali ubesedovati svoje misli. Kako bo čez 20 let? Sogovornica predvideva, da tiskanih medijev niti ne bo več, radio bo obstal, televizijske postaje bodo delale samo še za mobilne aplikacije. Bodo splet, družbena omrežja in podkasti postali prevladujoč medij in bo šlo vse drugo počasi v zaton, se sprašuje.

Kakovost slovenskega novinarstva je zelo padla tudi zato, ker v novinarstvu ne poznajo več specializacije.

Razume kritike, ne mara zmerljivk

Rosvita Pesek ne bo nikdar priznala, da jo zlonamerni komentarji zabolijo. »Nismo pa stroji. A moraš to sčistiti iz sebe, ker če se boš obesil na vsakogar, ki o tebi kaj zelo grdo napiše v komentarju, bodo trpeli želodec, srce in še kaj drugega. Družbena omrežja pa so žal prostor, kjer se velikokrat sproščajo najbolj negativni občutki pri ljudeh. Razumem, da nekdo napiše: Rosvita, spraševala si mimo, namesto da bi mu rekla, zakaj je pa rinil gor na Norveško, si se z njim pogovarjala, kot da je čudežni deček. Take poglede razumem, ne maram pa zmerljivk in vedno enih in istih vprašanj: kam ti sodiš, kdo so tvoji botri? Ne bom pa priznala, da včasih boli,« se je namuznila.