Slovesnost so pripravili ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in komunističnega genocida nad prebivalci Rovt ter ob Evropskem dnevu spomina na ubite s strani vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Organizatorica spominske slovesnosti v Rovtah Judita Treven. Foto: Ivo Žajdela

Niti enega od velikega števila po vojni umorjenih Rovtarjev še nismo odkopali

Kot je povedala organizatorica Judita Treven je Župnija Rovte ob začetku vojne leta 1941 štela okoli 1.400 župljanov, polovica jih je bilo moških. Prebivalcev med 18. in 40. letom je po demografskih zakonih približno tretjina, kar pomeni okoli 230 moških. Po vojni so komunisti umorili 218 mož in fantov, toliko jih je tudi napisanih na farnih spominskih ploščah. Če k temu prištejemo še tiste, ki so jih ubili med vojno, je jasno, da so komunisti nad prebivalci Rovt izvršili pravi genocid. Večino, skoraj 85 odstotkov so jih komunisti umorili v povojnih pobojih.

Po podatkih, ki jih je zbral in objavil zgodovinar dr. Jože Možina v knjigi Slovenski razkol, je v občini Rovte glede na število prebivalcev leta 1937, med vojno umrlo 16 odstotkov prebivalcev, pretežen del, skoraj 14 odstotkov je v občini Rovte umorila komunistična stran. V številkah to pomeni: 312 so jih ubili komunisti, devet protikomunisti, 46 pa okupator. To smo lahko videli tudi ponazorjeno na velikem grafu, povzeli so ga iz Možinove knjige.

Ko po 80. letih potegnemo črto, kje smo zdaj, se je vprašala Trevnova. »Niti enega od tega velikega števila po vojni umorjenih Rovtarjev še nismo odkopali, nihče še ni uradno obsodil teh zločinov, zločinci so še vedno narodni heroji, rdeča zvezda se še vedno svobodno sprehaja po naši domovini, predsednica podeli najvišje državno odlikovanje naslednikom teh, ki so odgovorni za te strašne zločine in za piko na i nam odrekajo pravico do spomina ter nam ukinejo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji.«

Slavnostni govornik je bil dr. Janez Zorec, ki po mami izhaja iz Rovt. Foto: Ivo Žajdela

Oblast, ki je izvajala zločin proti človečnosti

Slavnostni govornik je bil dr. Janez Zorec, ki po mami izhaja iz Rovt. Rodil se je leta 1949 v Argentini, že več kot 40 let živi in dela v Parizu. Dejal je, da pri spominski slovesnosti mislimo »na pričevanja vseh tistih, ki so bili pred osemdesetimi leti sarkastično izločeni in izgnani v tri nepričakovane svetove: smrt, tujino in lastno, ideološko odtujeno domovino, kjer so prizadeti boleče plačali zverinstvo brezkompromisnih klavcev svojega ljudstva. Gre za domoljube, ki so okrepili vrste slovenskega eksodusa in jih danes skoraj ni več med nami, da bi polno močno pričali o takratnih grozotah. To so Slovenci, ki jim je bila vzeta čast, dostojanstvo, spoštovanje in spomin.

Gre za poštene ljudi, ki so stopili na Križev pot, obremenjeni s stigmo narodne izdaje, zaradi nasprotovanja samooklicani oblasti komunistov. Gre za oblast, ki je izvajala zločin proti človečnosti, to je, delni slovenski genocid, saj gre za premišljeno in sistematično uničenje dela narodne skupine.

Še danes je umorjenim odrečen dostojen pokop. Naknadno pa gnezdu barbarskih morilcev, ki se je znašlo na mednarodnem seznamu največjih zločincev prejšnjega stoletja, še ni sojeno. Nasprotno, sedanji ostanki preteklega režima in ponosni Titovi ideološki nasledniki, ki se jemljejo za epohalne prvorazredne Slovence, še vedno častijo s herojstvom Tita, Kardelja, Kidriča in mnoge njihove nesojene pajdaše, zadnje obstoječe člane te grezniške, okrutne in kriminalne zalege pa pokopavajo z vojaškimi častmi.«

Med govorom dr. Janeza Zorca. Foto: Ivo Žajdela

Že tretja generacija uspešnikov in marljivih gojiteljev ljubezni do Slovenije

»Naš glas, glas zanamcev, katerih vsiljena domovina je svet, je komaj zastrt odmev glasov naših preizkušenih prednikov, ki bi danes bolj kot kadarkoli z gorečimi grli kričali proti ideološkim iluzijam, žal še vedno neomajnim, ki se oklepajo slovenske države,« je pričeval govornik. »To so glasovi slovenskih poslednjih desetih bratov z bridkimi dohojenimi stopinjami (Zorko Simčič), poštenjakov in gorečih domoljubov, ki so v nas vlili ponos biti Slovenec, in katerim sledi že tretja generacija uspešnikov in marljivih gojiteljev ljubezni do Slovenije, ki svetu strežejo vcepljeno žlahtnost slovenskega duha.«

Med govorom dr. Janeza Zorca. Foto: Ivo Žajdela

Uspešni sorodniki žrtev Titovega grozodejstva

Številu svetovno znanih umetnikov, pevcev, profesorjev, katoliških misijonarjev, znanstvenikov, zdravnikov, filozofov, pravnikov, inženirjev, politikov, uspešnih podjetnikov, poslovnežev in športnikov ..., ki jih je doslej dala slovenska begunska diaspora, sledijo znameniti umetniki slovenske besede in kar trije kardinali, številni škofje in duhovniki Katoliške cerkve, ki dokazujejo njeno duhovno moč in trdnost zaupanja v Božje usmiljenje, je spomnil dr. Zorec in dodal, da so to sorodniki žrtev Titovega grozodejstva, na katere današnja slovenska zakonodaja s histerično vnemo radikalnih levičarskih fanatikov še vedno pečati stigmo veleizdaje, žrtvam nasilja pa prepoveduje spomin in spoštljiv pokop.

Rovte, spomenik za umorjene v Češirkovem gozdu leta 1942. Foto: Ivo Žajdela

Slovenski leviatan, ki uničuje Slovenijo in jo spreminja v mafijsko državo

Dr. Janez Zorec je opozoril tudi na presenečenje, ki ga prestajajo begunci, ko danes prihajajo v Slovenijo, kjer jih domovina sprejema »z oblastjo, ki ustvarja razredne nasprotnike, politični razkol in s tem izključevanje in sovraštvo; z neskladjem med ukinitvijo demografskega inštituta in ravnodušnem dopuščanju množične etnične zamenjave prebivalstva z ilegalnimi migranti, kar ustvarja večkulturno in večvrstni družbeni razkol, kar pomeni večkonfliktno družbo ter vodi v zaton slovensko identiteto; s prevlado anahronistične ideologije nad realnostjo, ki opravičuje lažno obravnavanje zgodovine v službi politike; s podporo anarhokomunističnemu početju nekaterih nevladnih organizacijah; z levičarsko elito in globoke države, današnja slovenska leviatana, ki uničujeta Slovenijo in jo spreminjata v mafijsko državo; z obnašanjem sodniške kaste v službi izrojene levice, ki ustvarja brez pravno državo in vceplja nezaupanje pravosodnemu državnemu organu, trenutno najslabšemu v Evropi; z žalostnem uresničevanju distopije, ki je slovenski državi povzročila vsesplošni nered in zastoj. K vrhuncu razočaranj pa se uvrščajo ukinitev Muzeja osamosvojitve, prepoved Dneva spomina na žrtve komunizma in v nebo vpijoča vzdržana zamuda pri pokopu teh žrtev ter nadvse perverzna uvedba Zakona o javnem redu in miru!«

Govor dr. Janeza Zorca (v wordu)Somaševanje je vodil dr. Andrej Poznič. Foto: Ivo Žajdela

Zaupati moramo svojemu čutu za pravičnost in resnico

Somaševanje je vodil dr. Andrej Poznič, ki je zbrane pozval, da ne smemo »zapasti norosti, pa četudi bruha v nas iz vseh ekranov, tiskovin, radijev in televizijskih postaj. Zaupati moramo svojemu čutu za pravičnost in resnico. Zaupati moramo ljubezni do domovine, ki jo nosimo v sebi. Mati, domovina, Bog je bilo geslo zdrave pameti in demokratičnega tabora. To so tri noge na kateri lahko stoji vsaka presoja sodobnih političnih strank in tokov. Preverba nam bo nezmotljivo pokazala koga je pametno voliti, da bomo ohranili svobodo, ki smo jo dobili s porazom jugoslovanskega komunizma. Če hočemo svobodo ohraniti, moramo prav na isto smetišče zgodovine poslati slovenski komunizem. Edino komunizem je, ki nam še škodi. Mutiral je v stranke slovenske zime, ki se hoče imenovati napredno, pa ni. Mutiral je v rakrano, ki nas pobija. Mutiral je v spačka, ki hoče biti liberalen in napreden, v resnici pa nam svobodo kradejo in naprednost jim pomeni nazaj v jugoraj.«

Pridiga Andreja Pozniča (v wordu)Prošnje pri maši, ki so nadvse zgovorne

Naj tokrat povzamem prošnje pri maši, ki so bile nadvse zgovorne: »Gospod, prosimo te za pripadnike Slovenske narodne vojske, ki so bili pomorjeni po končani vojni in za vse druge žrtve povojnih izvensodnih umorov iz naše župnije, ki še vedno ležijo po breznih in jamah širom Slovenske zemlje. Verujemo in verjamemo, da počivajo v večnem miru pri tebi. Toda mi, ki smo še tu, ne moremo živeti v miru, dokler njihovi ostanki ležijo vsepovsod, le v blagoslovljeni zemlji ne, dokler se odkopanim ostankom preprečuje dostojen pokop, dokler se jim ne vrne dobrega imena in dokler se ne obsodi tega velikega zločina. Naj nam bodo zgled, da borno bolj odločno zahtevali popravo krivic, obsodbo zločinov, dostojen pokop in vrnitev dobrega imena vsem, ki jim je bilo po krivici odvzeto.«

Dr. Andrej Poznič med pridigo. Foto: Ivo Žajdela

Iz kako svetih korenin mučeništva predhodnikov raste

»Gospod, prosimo te tudi za tiste, ki so med in po vojni zagrešili strašne zločine zoper slovenski narod in prosimo te tudi za njihove ponosne naslednike. Izročamo jih tvojemu velikemu usmiljenju ...«

»Gospod, prosimo te za slovensko Cerkev, ki je bila zelo preizkušana med in po drugi svetovni vojni. Grozovita mučenja, brutalni umori, mučna zasliševanja, obsodbe na zaporno kazen in prisilno delo številnih duhovnikov in bogoslovcev, pa tudi škofov, špijoniranje in onemogočanje na vsakem koraku ... Vse to je ni strlo. Daj, da bi se današnja Cerkev v vsakem trenutku zavedala, iz kako svetih korenin mučeništva predhodnikov raste in nakloni ji bogatih sadov svetih duhovnikov, redovnikov in laikov.«

Rovte, farne spominske plošče. Foto: Ivo Žajdela

Ostali so prazni domovi, izropane domačije, strte matere in očetje, žene, otroci

»Danes se tu spominjamo tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Za nekatere je takrat nastopil čas zmage in veselja, v ozadju pa so ostali prazni domovi, izropane domačije, strte matere in očetje, žene, otroci sirote, za mnoge izgubljena domovina ... Spominjamo se vsega zatajevanega trpljenja, skritih solz, zatiranja in šikaniranja, drugorazrednosti ... Vse to polagamo danes predte Gospod in te prosimo za moč, da presežemo zapostavljenost, ki je ostala v naših glavah in gremo pogumno v prihodnost.«

Rovte, kapela iz leta 1944. Foto: Ivo Žajdela

Jasne in odločne besede, kot jih na tovrstnih slovesnostih ni bilo slišati

»Gospod, prosimo te tudi za vse nas, tukaj zbrane, in za vse Slovence, doma, v zamejstvu in po svetu. Tolikere prej naštete žrtve so bile nezaslužen dar nam, da bi lahko živeli v mirni, svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. To, za kar so se borili in umirali tisoči mladih fantov, to, po čemer so hrepeneli naši rojaki širom po svetu, se je uresničilo leta 1990 in 1991.

Gospod, daj da bi se zavedali, kako dragocena je žrtev tistih, ki so pred 80. leti padali v jame, tistih, ki so dolga leta daleč od ljube jim domovine ohranjali ter še ohranjajo slovensko besedo in kulturo, tistih, ki so v odločilnih časih mlade, komaj nastale Slovenije zastavili ves svoj vpliv, ugled in vse svoje moči za to, da so nas priznali tudi drugi, in še posebej tistih, ki so nam priborili samostojno Slovenijo. Gospod, daj, da bi bili vredni tega velikega daru.«

Zbrani na spominski maši in slovesnosti smo tako pri pridigi, pri prošnjah ter pri slavnostnem govorcu slišali tako jasne in odločne besede, kot jih verjetno do zdaj na tovrstnih spominskih slovesnostih ni bilo slišati.

Matevž Tomšič, Nevarni totalitarizmi, Demokracija, 23. 4. 2009

1/11