Dekleta, ki so se spoznale v gimnaziji v Želimljah, že nekaj let nastopajo na različnih odrih. Tokratni koncert v Antonovem domu na Viču pa je bil zanje poseben. Predstavljale so namreč svoj prvi CD z naslovom Kar sem. Na njem najdemo dvanajst avtorskih skladb.

Da bo koncert nekoliko drugačen, kot smo jih sicer vajeni, je bilo jasno že na začetku, ko so na oder namesto pričakovanih Rozalij priskakljale štiri deklice. Prisrčno so pozdravile občinstvo in povedale, da želijo nekoč postati »mini Rozalije«. Kdo ve, morda bodo prav te deklice čez petnajst ali dvajset let napolnile kakšno koncertno dvorano. »Prave« Rozalije so nato vendarle prišle in tekom večera predstavile vseh dvanajst skladb, ki so našle svoje mesto na njihovi zgoščenki.

Redni obiskovalci koncertov Rozalij bi verjetno rekli, da je njihov zaščitni znak rožnata barva. Na drugem mestu pa bi se lahko že znašli fantje iz skupine Pushluschtae, ki jih, običajno kot gostje, spremljajo na praktično vseh nastopih. Tudi tokrat so bili zraven – Ambrož in Pavle sta s humorjem začinila nagradno igro, Martin pa je dekleta pri nekaterih pesmih spremljal na klavirju.

Čeprav sta humoristično točko izvedla fanta, smo se v občinstvu večkrat nasmejali dekletom oz. točneje – besedilom njihovih pesmi. Ta so skoraj praviloma hudomušna. Na šaljiv način govorijo o »čakanju na čas, ko bodo v dvoje premagovale mraz« in ostalih temah, o katerih razmišljajo mlada dekleta. Vsako besedilo podaja zgodbo, kar Rozalije loči od številnih glasbenikov, ki pojejo samo zato, da pojejo, pozornega poslušalca pa ob tem boli glava.