V soboto, 7. aprila, Folklorna skupina Tine Rožanc v Cankarjevem domu pripravlja 69. letni koncert. Po uspešnicah zadnjih let, kot je bil spevoples o Zelenem Juriju ali desetere Dantejeve zgodbe ljubezni, so za letos izbrali rdečo nit aleksandrinke, dekleta in žene iz tedanje Goriške, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja odhajale v Egipt in služile kot sobarice, dojilje, varuške, gospodinje. Glasbeno-plesno produkcijo, ki bo v 90-minutni produkciji na odru povezala tri generacije Rožančevih folklornikov, je zasnovala umetniška vodja skupine in koreografinja Anja Cizel. (pogovor objavljamo v tiskani Družini). Založba Družina je medijski sponzor predstave. Vstopnice na povezavi https://www.cd-cc.si/sl/kultura/glasba/aleksandrinke

Koreografinja Anja Cizel (foto K. H.)

O aleksandrinkah so snemali filme, napisano je kar nekaj literature – kako pa zgodbo s konca 19. stoletja prikazati s plesom?
Anja Cizel: Zgodba je poznana, tudi časovno in geografsko je opredeljena. Aleksandrija je bila ob koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja bogato pomorsko in trgovsko mesto, glavno gospodarsko in kulturno središče Egipta. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 so se namreč odprle nove trgovske poti in v Egipt se je stekal denar in v mesta privabljal bogate evropske družine. Aleksandrija je bila skorajda evropsko mesto, mešanica narodov, verstev in kultur, pa tudi mesto, v katerem so se pri bogatih meščanskih družinah kot varuške, sobarice, spremljevalke zaposlile tudi aleksandrinke. Dekleta so odhajala predvsem iz takratne Goriške in Istre ter se znašla v popolnoma drugačnem evropsko-arabskem svetu. Mi v predstavi s plesom, glasbo in nošami sledimo zgodbi treh deklet, ki se odpravijo služit denar v cvetoče mesto. Z umetniško interpretacijo zgodbo umeščamo v takratni čas in prostor, zgodbo prikažemo s plesi in glasbo, ki jo poznamo iz tistega časa. Vezna nit konca pa je spomin na dom, ki je močnejši od vsega.
Brez besedila?
Vse smo prepustili glasbi inštrumentov in plesu. Za dodatek imamo sicer nekaj pevskih vložkov, med drugim povežemo zgodbo tudi z balado o Lepi Vidi. Kjer je spet v ospredju domotožje, tista močna sila, ki ženske privabi domov …

Kaj danes razumemo pod pojmom folklora?
Beseda je sestavljena iz folk in lore, torej znanje ljudstva. Je naša tradicija, dediščina. Mnogi jo danes, predvsem zaradi nepoznavanja/stereotipiziranja, povezujejo le s kmečkim prebivalstvom, najobsežnejšo družbeno skupino ljudi v preteklosti. Danes raziskovalci vemo, da je pojem precej širši in bolj kompleksen. Fenomenološko so bili folklorizmi od nekdaj povezani z iskanjem lastne identitete, iskanjem tistega, kar nas dela »drugačne«. Naše ozemlje je bilo od nekdaj na stičišču različnih kultur, poleg tega smo bili v preteklosti vedno del velikih političnih enot. Slovenci so se zaradi dela veliko izseljevali, delali drugje in prinašali tuje elemente v našo kulturo. Ves ta preplet se zazna tudi v današnji folklorni dejavnosti, ki poustvarja in interpretira to izročilo.

Preko 300 folklornih skupin deluje v Sloveniji. Ste med seboj, tukaj imam v mislih maroltovce in druge na vrhunski ravni, tekmeci?
Prijatelji smo, ne tekmeci. Sodelujemo med seboj: s kostumi, nasveti, idejami, nikakor si nismo konkurenca. Čeprav je Slovenija v primerjavi z drugimi državami majhna, je za vse dovolj ustvarjalnega prostora. Folklorna skupina Tine Rožanc letos praznuje 69-letnico, kar pomeni, da imamo že dolgo zgodovino. Na letošnjem aprilskem koncertu nas bo nastopilo malo manj kot sto plesalcev in glasbenikov, plesalci in glasbeniki prihajajo iz vse Slovenije in prav ta pisanost, tudi medgeneracijska, saj ustvarjamo v treh starostnih skupinah, ustvarja raznolikost, po umetniški plati in uspehih pa sega visoko.
Daljši intervju z Anjo Cizel objavljamo v novi številki tiskane Družine (štev. 13/2018)


Na odru Cankarjevega doma bo nastopilo prek sto plesalcev in glasbenikov folklorne skupine Tine Rožanc






(fotografije Davor Jerman)