Cesta čez Vršič

Edina možnost oskrbe soške fronte na severnem delu je bila pot čez visokogorski prelaz Vršič (1611 m), zato se je poveljstvo centralnih sil odločilo, da bo čim hitreje čezenj zgradilo cesto. To je bil pravi podvig, saj so to veličastno in slikovito cesto zgradili v pol leta, vendar z okoli 12.000 ruskimi ujetniki. Ti so bili različnih narodnosti: Rusi, Belorusi, Ukrajinci, Gruzijci, povolški Nemci in drugi. Že tako so jih prizadele hude vojne razmere s pomanjkanjem hrane, oblačil, prezebanje v skromnih barakah in številne bolezni, ki jih je prinesla vojna. Svoje so prispevale še divje gore z ostrim zimskim mrazom in s snežnimi zameti.

Ruski vojni ujetniki in avstro-ogrski vojaki na Vršiču. Vir: Uroš Košir, Na fronti, št. 15, 2022

Zgradili so kapelo z značilnima čebulastima kupolama zvonikov

Vsemu temu se je pridružila še naravna katastrofa, na katero so poznavalci razmer opozarjali, vendar je vojaško poveljstvo, ki je živelo vstran od vsega tega, zahtevalo samo eno: čim hitrejšo zgraditev te strateško zelo pomembne gorske ceste.

Cesta in celo stavbe so bile zgrajene na območju, kjer so se pozimi prožili snežni plazovi. Med gradnjo se jih je sprožilo več in pod seboj pokopalo veliko prisilnih delavcev. Ker takrat ni bilo človeško življenje nič vredno, se ni nikoli izvedelo za natančne podatke o umrlih. Zato je prišlo kasneje do hudih pretiravanj v številkah. Kljub temu je zagotovo umrlo vsaj 250 (ruskih) vojnih ujetnikov. V spomin nanje so že leta 1916 ob cesti iz lesa zgradili kapelo, skoraj majhno cerkev, z značilnima čebulastima kupolama zvonikov.

Ruska kapela pod prelazom Vršič (pred obnovo, 2004). Foto: Ivo Žajdela

Izraz kapelica je povsem neprimeren

Tako rekoč vsi uporabljajo izraz kapelica, kar pa je neprimerno (pač, te naše pomanjševalnice, kot npr. »cerkvice po hribih«). Izraz kapelica uporabljamo za majhna cerkvena znamenja, brez večjega notranjega prostora. Obstaja pa veliko kapel, še posebno v Prekmurju, ki so jih pozidali po vaseh, ki imajo kar precej velik notranji prostor za ljudi. Ta, t. i. ruska, spada sploh med največje kapele. Zato je izraz kapelica povsem neprimeren.

Spominska slovesnost ob Ruski kapeli 26. 7. 2009. Foto: Ivo Žajdela

Ob kapeli so se zbirali v spomin na svoje rojake

Vojna se je končala, večino ruskih ujetnikov so vrnili domov, nekateri pa so pri nas celo ostali. Tem so se po ruski boljševistični revoluciji in državljanski vojni leta 1921 pridružili številni ruski emigranti iz Wranglove armade, ki so se pri nas večinoma zaposlili kot graničarji na rapalski meji, nekateri pa celo kot univerzitetni profesorji. Ti so se potem še dolgo vsako leto zbirali ob kapeli v spomin na svoje rojake.

Ruska kapela, ZVKDS, Sto let v dobro dediščine, Kranj, 2013Arheolog in zgodovinar dr. Uroš Košir o ruski kapeli

Do zdaj je veljalo, da so t. i. rusko kapelico postavili v spomin na v snežnem plazu umrle ujetnike. Zdaj je arheolog in zgodovinar dr. Uroš Košir, ki zadnje čase zelo poglobljeno osvetljuje številne zgodovinske teme, razkril, da je tudi to, tako kot izraz ruska, netočen podatek. V Gorenjskem glasu so 22. julija 2025 objavili prispevek Resnica o Ruski kapelici, v katerem je Uroš Košir, predsednik Društva za raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič, povedal, da se »znova in znova ponavljajo netočne, z miti obarvane razlage o okoliščinah nastanka kapelice«. Razkril je, da je v slovenski javnosti trdno zasidran mit, po katerem je Ruska kapelica nastala leta 1916 (ponekod se omenja celo leto 1917) kot spomin na žrtve marčevskih plazov.

Uroš Košir pri Mostecu pri Brežicah, ob izkopanem grobišču v protitankovskem jarek, 10. 9. 2020. Foto: Ivo Žajdela

Kapela je stala že 4. februarja 1916, več kot mesec dni pred smrtonosnim plazom

Toda gre za napačno interpretacijo, ki jo je znanstvena stroka že ovrgla. »Z gotovostjo lahko trdimo, da so kapelo začeli graditi že leta 1915, zagotovo pa je stala že v prvi polovici januarja 1916,« pojasnjuje Košir. Do spoznanja o času gradnje je pripeljalo tudi odkritje fotografije, na kateri je upodobljena že skoraj dokončana Ruska kapela z ruskimi vojnimi ujetniki in avstro-ogrskimi vojaki. Ključno pa je dejstvo, da je bila fotografija poslana po pošti 4. februarja 1916, več kot mesec dni pred znanim plazom, ki je terjal številna življenja. To jasno dokazuje, da kapela ni bila zgrajena v spomin na žrtve nesreče, temveč že prej in iz povsem drugih razlogov.

Dober mesec dni pred smrtonosnim plazom 8. marca 1916, je avstro-ogrski stražar poslal svoji prijateljici razglednico z motivom ruske kapele in ruskih vojnih ujetnikov s stražarji. Na razglednici z datumom 4. 2. 1916 in žigom Feldpost 53 K. K. Kriegsgefangene Abtailung ji je sporočal, da je zdrav in da se dobro počuti. Vir: starerazglednice.si

Razlog za postavitev kapele je bil verske narave

Košir spomni, da je bil pravi razlog za postavitev kapele verske narave. Na območju Vršiča je namreč med prvo svetovno vojno živelo veliko pravoslavnih vojnih ujetnikov, poleg Rusov tudi Srbi in Črnogorci, ki so potrebovali prostor za duhovno oskrbo. »Zaradi njihove številnosti je nastala potreba po postavitvi pravoslavnega verskega objekta« poudarja Košir. »Kapela še vedno ostaja izjemen kulturno-zgodovinski simbol in eden najbolj prepoznavnih spomenikov prve svetovne vojne na slovenskih tleh.«

Popolno prezrtje drugih narodnosti na Vršiču

Dr. Košir je opozoril tudi na širši problem: v medijih in celo v strokovni literaturi se še vedno pojavljajo številne napačne informacije v zvezi z Vršičem in vojno dediščino na tem območju.

Kot enega izmed najpogostejših mitov navaja pretirane ocene števila umrlih vojnih ujetnikov ter popolno prezrtje drugih narodnosti, ki so bile poleg Rusov prisotne med gradnjo infrastrukture čez prelaz. »Prisotnost ruskih vojnih ujetnikov je v zavesti ljudi popolnoma zasenčila dejstvo, da so bili tu tudi Srbi in Črnogorci, čez Vršič pa so v zaledje vodili tudi italijanske ujetnike. Na območju med Kranjsko Goro in Trento je bilo po najnovejših ocenah pokopanih vsaj 320 vojnih ujetnikov, med njimi 251 Rusov, 48 Italijanov, 20 Srbov in en Črnogorec.«

Uroš Košir s svojo knjigo s spomini Jožeta Ariha na tujsko legijo, 8. 11. 2022. Foto: Ivo Žajdela

Čas je, da v javnosti nadomestimo mit z dejstvi

Košir meni, da so napačne interpretacije v preteklosti pogosto izhajale iz odsotnosti in nepoznavanja arhivskega gradiva ter redkih fotografskih virov. Pomemben preobrat je nastopil leta 2015, ko je zbiralec in raziskovalec starih razglednic Maksimiljan Košir pridobil omenjeno fotografijo, ki je omogočila natančnejšo časovno umestitev gradnje kapele. »V zadnjem desetletju smo pridobili pomembna nova spoznanja o tem prostoru. Čas je, da v javnosti nadomestimo mit z dejstvi,« še dodaja Košir.

Nika Toporiš, Resnica o Ruski kapelici, Uroš Košir, Gorenjski glas, 22. 7. 2025

Knjiga o Ruski kapeli

Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in Unireal sta pred leti izdala knjigo o Ruski kapeli pod Vršičem. V zadnjih desetletjih so ta spominska srečanja spet obudili, še posebej po letu 1992. Vse to je pred leti zgodovinarka dr. Zvonka Zupanič Slavec zbrala v knjigo Ruska kapelica. Petnajst let shodov je v obliki kronike dokumentirala Petra Testen. Zgodovinsko ozadje soške fronte in graditve vršiške ceste je prikazala Zvonka Zupanič Slavec, o cerkvenem delu srečevanj pri ruski kapeli je zapis prispeval Marko Benedik, cerkvene odnose med katoliško in pravoslavno cerkvijo na Slovenskem je osvetlil dr. Stane Granda, kulturno, še posebej literarno sodelovanje med narodoma skozi čas dr. Igor Grdina, prenovo kapele ob njeni 90-letnici pa je prikazal Silvester Gaberšček. Knjiga je dvojezična, rusko-slovenska, in bogato slikovno ilustrirana.

Zvonka Zupanič Slavec s knjigo o Ruski kapeli. Vir: Gorenjski glas

1/5