»S filmom ozaveščam ljudi«

V opusu Rožleta Bregarja najdemo več filmov o gorah, plezanju, rekah, Islandiji in Grenlandiji. S kamero in fotoaparatom rad potuje po svetu, kamor koli ga pokličejo dobre zgodbe. Na Festivalu gorniškega filma je ta mesec prejel dve nagradi: nagrado za najboljši film o gorski naravi in kulturi je prejel film Triglav: Pot odrešitve, ki ga je Bregar režiral skupaj z Alešem Žemljo, najboljši kratki film pa je postal Potezanke, pogače & problemi na Krki Roka Rozmana in Rožleta Bregarja. Lani sta v tej kategoriji žirijo prepričala s filmom Trnki, role in resničnost na Soči. Bregar je tako postal največkrat nagrajeni slovenski režiser v 20-letni zgodovini Festivala gorniškega filma. Pred tremi leti je zmagal njegov film Ena za reko: zgodba Save, na 13. Festivalu gorniškega filma je za film Nepoškodovane prejel častno pohvalo žirije v kategoriji gorska narava in kultura, leto prej pa je glavno nagrado mesta Domžale osvojil film Zadnji ledeni lovci, ki sta ga ustvarila z Juretom Breceljnikom. Rožle Bregar izhaja iz alpinistične družine, zato je tudi sam postal alpinist. »Zrasel sem v hribovski družini in že kot otrok sem bil primoran hoditi v breg,« nam je zaupal. Deset let je bil športni plezalec, zaradi zapletenega zloma roke pa je moral plezalno vrv dokončno obesiti na klin. Takrat se je posvetil fotografiji in filmu. Prvi profesionalni fotoaparat DSLR mu je v srednji šoli kupila mama in kmalu si je s fotografijo služil kruh. Študiral je na Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljubljani, medtem pa soustanovil videoprodukcijsko hišo Vizualist. S Sfingo priplezal v filmski svet Preboj mu je uspel, ko je na delavnici dokumentarnega filma spoznal scenarista Gregorja Kresala, ki je pripravljal film Sfinga. Rožle Bregar je najprej snemal, kako film snemajo v Triglavski severni steni. Ko pa so opazili, da zna plezati in snemati, je prevzel nalogo snemalca težkih kadrov v steni in tako priplezal v svet filma. Leta 2007 je v prvi generaciji v Sloveniji končal program Mednarodno priznanje za mlade in se kot MEPI inštruktor in snemalec odpravil na treking v Nepal, kjer je ustvaril kratek dokumentarni film. Potem jih je nastalo še mnogo, med drugim je z alpinistom Davom Karničarjem začel snemati njegovo zgodbo v Nepalu, s kamero se je odpravil tudi na zahtevno goro Denali na Aljaski. Snemal je tudi oglase. »Pri komercialnih projektih je zelo stresno, zato sem se posvetil predvsem dokumentarnim filmom. Ti so zanimivo orodje za ozaveščanje ljudi. Film ostane dlje v zavesti ljudi kot reklama.« Filmi o rekah, tudi na BBC-ju Rožle Bregar je z ekipo Balkan River Defence veslal po balkanskih rekah in posnel mednarodno večkrat nagrajen film Nepoškodovane in dokumentarec Ena za reko: Zgodba Save. »Tako ozaveščam ljudi, ker ne vedo, kaj se dogaja z rekami. Sem proti jezovom in uničevanju rek. V pripravi je že film o Soči. Po vojni so hoteli zajeziti ves zgornji del Soške doline, a se je narod takrat uprl in dolino rešil, sicer bi zalili najlepšo dolino zgornje Soče.« V filme vključuje slovenske etno glasbenike, kot so Janez Dovč, Katalena, Bakalina Velika in Brencl Banda. Bregarjevo delo je opazil BBC. Ta je med epidemijo najel lokalne ekipe, da bi posnele oddajo za serijo BBC Earth's Great Rivers II. »Ena epizoda je govorila o Donavi in Savi. Glede na naše reference so se odločili zame oz. za mojo ekipo. Posneli smo epizodo, jaz sem bil direktor fotografije, in bili so zadovoljni. Še vedno smo v dobrih odnosih in spet pripravljamo nove projekte. Imel sem srečo, da sem lahko snemal zanje in se dobro zapisal, kar mi lahko odpre še kakšna vrata. V tem poslu nikogar ne zanima, kaj si študiral, štejejo samo reference.« Islandija je njegov drugi dom Na Islandiji preživi veliko časa, tam ima prijatelje, s katerimi ustvarjajo različne videovsebine, dokumentarce, komercialne projekte, večinoma za outdoor znamke. »Vedno smo v srednjem delu Islandije, ki je popolnoma divja, neposeljena, tudi turistov ni tam. V teh projektih uživam in tudi zaslužim. Delali smo tudi za ogromne televizijske hiše, kot sta Netflix in National Geographic.« Tam je posnel fotografijo Poslednji vzpon, za katero je prejel glavno nagrado National Geographic. »Slika prikazuje ledeniški naravni most na Islandiji, odkrit pred zimo in preplezan, preden je poleti izginil. To je močan opomnik na naraščajoče temperature, ki jih povzroča globalno segrevanje,« je povedal o njej. Zadnji ledeni lovci Navdušuje ga tudi Grenlandija. »Že od nekdaj imam rad mraz, neposeljenost, divjino, Arktiko. Lani smo šli z jadrnico za dva tedna po neokrnjenih fjordih, predlani pa smo se vozili s sanmi pulk, smučali po zamrznjenih fjordih in plezali po ledenih gorah.« Njegov večkrat nagrajeni film Zadnji ledeni lovci je znova aktualen zaradi ameriških apetitov po tem otoku. »Ko smo ga snemali, smo živeli tri mesece pri Inuitih, imeli vpogled v njihov družinski svet in tako dobili najbolj pristne zgodbe. Pred 200 leti so bili popolnoma samozadostni, ko pa so padli pod dansko oblast, so jih začeli omejevati zakoni, zato ne smejo več loviti tako, kot so bili navajeni, in morajo večino surovin kupovati v trgovinah. Omejili so njihovo kulturo. Mladi nočejo več loviti, odhajajo študirat in se ne vrnejo na Grenlandijo. Inuitov je vse manj. Nad njimi so izvajali celo prisilno kontracepcijo. Dancem zamerijo, želijo se osamosvojiti, a nimajo možnosti, pod ZDA pa bi bilo še slabše.« Zaznamoval ga je plaz Na Japonskem, kjer živi njegov oče, gorski vodnik, je doživel najtežjo izkušnjo. Ob praznovanju očetovega 50. rojstnega dne se je s prijatelji odpravil k njemu. Vsak dan so turno smučali v hribih. »Japonska je znana po ogromnih količinah snega, pršiča. Pokrajina severnih Japonskih Alp je res posebna, zato sem hotel narediti nekaj fotografij,« pripoveduje Bregar. »Nad mano je prišel deskar, ki ni bil iz naše skupine, in porezal cel breg. Naenkrat so prijatelji začeli kričati. Obrnil sem se in zajel me je plaz. Podzavestno sem dal roke pred usta in se stisnil v klobčič, kot smo se učili v alpinistični šoli. Ko me je nosilo, sem mislil, da je konec, odvrtel se mi je film življenja. Ko sem se ustavil, sem poskušal priti na površje, a neuspešno, ker je bil sneg tako zbit, da sem si lahko le ustvaril žep za dihanje. Imel sem srečo, ker sem bil v plazu sam, prijatelji so vedeli, kje sem, pa še z žolno sem oddajal frekvenco. Reševanje je kljub temu trajalo približno deset minut. Ko so me rešili, sem najprej vprašal, kje je moj fotoaparat. Tako sem se bal zanj.« Nekaj let pozimi ni hodil v hribe in še zdaj je zelo previden. Še vedno pa snema v Triglavskem narodnem parku. V kinematografih si lahko letos ogledamo film Triglav: Pot odrešitve. Poleg filma o Soči pripravlja še dokumentarni film o Slovenskem planinskem muzeju, serijo dokumentarnih filmov o nesrečah v gorah itd. O svojih zgodbah tudi predava.

Dostop do članka (47174)

»S filmom ozaveščam ljudi«

»S filmom ozaveščam ljudi«

Učne ure Eve K.

Spanje – brezplačno zdravilo, na voljo brez recepta

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.