Na srečanju, ki je potekalo v sproščenem vzdušju, so se zbrale katehistinje iz različnih župnij, da bi si med seboj podelile izkušnje, izmenjale dobre prakse ter skupaj razmislile o izzivih, s katerimi se srečujejo pri poučevanju verouka. V ospredju pogovorov so bili predvsem izzivi »sodobnega verouka«, ki od katehistinj zahteva veliko prilagajanja in novih pristopov pri poučevanju. 

Katehistinje mariborske nadškofije v veroučni učilnici v Slovenski Bistrici. FOTO: Katja Zver 

Bo prihodnost prinesla večjo veljavo katehistinjam?

Sonja Topler iz pastoralne službe in voditeljica srečanja je izpostavila, kako se vedno znova pokaže, kako zelo katehistinjam manjka prostor, kjer bi lahko odkrito spregovorile o svojem delu in počutju: »S srečanjem želimo druga drugo spodbujati in si pomagati z idejami, kako na župnijah urejati katehetsko področje.« Toplarjeva je govorila tudi o svoji viziji prihodnosti katehetskega dela. Po njenem mnenju bi morale katehistinje v prihodnje dobiti večjo veljavo in postati pomemben del pastoralnih timov: »Da ne bi ostalo samo pri besedi katehet, ampak da bi bile zaposlene res del tima. Kot en motor živega življenja v župniji.«

Pastoralna sodelavka Sonja Topler. FOTO: Katja Zver 

Ob tem je opozorila tudi na realnost številnih župnij, ki ostajajo brez duhovnikov, in poudarila pomen laikov: »Če župnije ostajajo brez duhovnikov, so taki laiki, sploh zaposleni, idealna priložnost, da župnija z njimi živi naprej.«

Simona Jozić, župnija Ptuj - Sv. Ožbalt 

»Katehistinja sem rada, ker imam rada otroke in ker me to delo notranje osrečuje. To je moje drugo šolsko leto pri tem delu in čutim, da me je Gospod poklical na to pot. Ko se ozrem na svoje otroštvo in na to, kako sem sama doživljala verouk, vidim, da so današnji otroci postavljeni pred precej drugačne in težje izzive. Pri tem mislim predvsem na vpliv interneta, pametnih telefonov in umetne inteligence. Zdi se mi, da je nevarnost različnih odvisnosti zelo velika, česar se žal mnogi starši, kaj šele otroci, še ne zavedajo.

Katehistinja Simona Jozić. FOTO: Katja Zver 

Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da mladim poskušam predajati versko znanje in jih spodbujati k temu, da bi zgradili osebni odnos z Bogom. Želim si, da bi bil Bog njihova oporna skala, da bi se nanj znali obrniti, ko jim bo res težko, in da bi v tem odnosu z njim našli trdnost in upanje,« opisuje Simona Josič. 

Sonja Mlakar Kreft, župnija Slovenj Gradec

»Kljub temu, da sem zaposlena, tega ne doživljam kot službo, ampak kot poslanstvo. Že na začetku sem začutila Gospodov klic, ki me je vodil na to pot, da sem šla tudi na študij teologije, in zdaj že približno 30 let vztrajam v tem poklicu. Vesela sem, da smo v zadnjih letih dobili nove delovne zvezke, ki so veliko bolj sodobni kot prejšnji. Opazila sem, da je po koroni število veroučencev upadlo približno za polovico, kar je sicer žalostno, a ostanejo tisti, ki si tega res želijo in imajo doma podporo.

Pri nas imamo tudi individualni verouk, kjer se družine, ki se odločijo pozneje, lahko vključijo. Tak način omogoča, da se enkrat mesečno srečam z družino, se osebno pogovorimo, kar je zame veliko veselje, družinam pa pomaga, da se poglobijo v vprašanja verske vzgoje. 

Sonja Mlakar Kreft. FOTO: Katja Zver 

Moje vodilo je preprosto: dokler bom z veseljem hodila pred otroke v razred, bom nadaljevala. Ko mi Ko vidim nasmejan otrok obraz, ko začuti, da je ljubljen in da ga ima Jezus rad, vem, da je to glavni razlog, zakaj vztrajam v tem poklicu in poslanstvu,« pravi Sonja Mlakar Kreft. 

Jasna Rakun, župnija Slovenske Konjice 

»Že od vedno sem vedela, da bi rada poučevala otroke. Pot me je pripeljala v delo pastoralne asistentke oz. katehistinje, ki jo opravljam že več kot 15 let. Delo je pestro, raznoliko, lepo in včasih tudi težko. Veliko je izzivov, veliko pa tudi prijetnih stvari. Otroci so svet zase. Veliko dobiš od njih in tudi ti jim veliko daš. Svet in ljudje se spreminjajo, zato prihajajo tudi novi izzivi, predvsem zaradi družbenih omrežij, kar je velik izziv za delo z otroki. Veliko je prilagajanja in dela, a dokler bom to rada počela, bom nadaljevala,« pravi katehistinja Jasna. 

Katehistinja Jasna iz župnije Slovenske Konjice. FOTO: Katja Zver 

Marija Prikeržnik, župnija Ravne na Koroškem 

»Sem že kar dolgo v tem poslanstvu, letos pa mineva že 34 let. Ves čas delam z otroki in tudi s skupinami odraslih v župniji. Opažem veliko razliko v primerjavi s preteklimi leti. Takrat je bilo delo z otroki morda nekoliko preprostejše, saj so bili bolj odzivni. Danes je to težje, zato je treba vedno iskati nove pristope, da jih lahko nagovorim. Kljub temu so otroci še vedno radoživi in odprti, zanimajo jih verska vprašanja, tudi v višjih razredih. Hkrati pa mladi in otroci danes prihajajo iz okolja, polnega različnih dražljajev, zato je treba prilagoditi način dela. Uporabljamo manjše skupine in interaktivne metode ter igre,« opozarja Marija Prikeržnik. 

Marija Prikeržnik. FOTO: Katja Zver 

Helena Žnidarič, župnija Slovenska Bistrica

»Kot pastoralna asistentka sem zaposlena v Slovenski Bistrici in v župniji Hoče. Polovico mojega delovnega časa zajema kateheza, drugo polovico pa delo v pisarni. To ni samo moj poklic, ampak tudi način življenja, ki me osrečuje. Velik izziv, ki ga opažam, je, da otroci pogosto prihajajo na verouk predvsem po želji staršev, ob tem pa pogosto primanjkuje prave podpore doma. Smiselno bi se mi zdelo, da v prihodnosti poskušamo vključevati celotno družino v versko življenje,« opisuje Helena Žnidarič. 

Katehistinja Helena Žnidarič. FOTO: Katja Zver 

Darja Selinšek, župnija Šentjanž na Dravskem polju

»Prihajam iz župnije Šentjanž na Dravskem polju. V župniji sem zaposlena že 25 let kot pastoralna asistentka. Poučujem verouk od prvega do devetega razreda. Otroke pripravljam tudi na zakrament svete spovedi, obhajila in birme. Verouk imamo pretežno ob jutranjih urah pred šolo. Ker je šola blizu, imamo verouk v učilnicah, na podružnici pa tudi v osnovni šoli. 

Katehistinja Darja Selinšek. 

V zadnjih letih dajemo velik poudarek cerkvenemu letu, predvsem običajem in praznikom, zato se v župniji veliko ustvarja,« opisuje Darja Selinšek.