Papeža Frančiška, kot slehernega Petrovega naslednika, so gotovo ne le v pastoralnem, ampak tudi v teološkem smislu zaznamovali njegov značaj, zgodovina, izkušnje in osebna karizma. Res je tudi, da je bila novost njegovega papeževanja pogojena z dejstvom, da je bil prvi neevropski, natančneje latinskoameriški, rimski škof moderne dobe, poleg tega pa tudi prvi duhovni sin sv. Ignacija Lojolskega, ki je postal papež. Spomniti velja, da Frančišek nikoli ni bil akademski človek, kot denimo Janez Pavel II. ali Benedikt XVI. pred njim. Ni torej sistematično razvijal nauka, zanj so bila pomembna znamenja, konkretne poteze, ki so bile pogosto sprejete z nezaupanjem ali celo kritiko, predvsem kadar so bile iztrgane iz konteksta. Tega je poleg vsega drugega najbolj opredelil njegov odnos s Kristusom: Jezusova solidarnost z ubogimi, bolniki, javnimi grešniki, ženskami, otroki, tujci. Z njimi je delil svojo usodo in bil zato obsojan, napaden, obravnavan kot nekdo, ki prestopa meje zdrave pameti, c...