S svetlobnico nagrajena knjiga med nominiranimi za Rožančevo nagrado
S svetlobnico nagrajena knjiga med nominiranimi za Rožančevo nagrado
Poleg Simoniškovih Pejsažev so med letošnjimi nominiranci še Vesna Milek za knjigo Ogledala, Marko Pavliha za Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcel Štefančič, jr. za Slovenski sen in Urša Zabukovec za knjigo Levo oko, desno oko. Nagrajenca bodo razglasili 16. septembra v Cankarjevem domu po pogovoru, ki ga bo z nominiranci vodil p. Edvard Kovač, nagrado pa bodo podelili v soboto, 18. septembra, ob 15. uri na Trubarjevi domačiji na Rašici.
O knjigi Pejsaži Roberta Simoniška
Ob prejemu svetlobnice je komisija založbe Družina, ki podeljuje nagrado, o knjigi Pejsaži Roberta Simoniška zapisala, da »petnajst približno enako dolgih esejev, zbranih v knjigi Pejsaži, predstavlja zrelo, poglobljeno pisanje o temah, ki zadevajo predvsem umetniško ustvarjanje – literaturo, likovno umetnost in še marsikaj, kar mejí ali se stika s tema področjema.« Gre za eseje, so še zapisali, »ki vsebinsko presegajo omenjeni umetniški zvrsti, izvirajo pa iz avtorjeve izpovedne potrebe ob doživljanju posameznih knjig, spraševanju o razmerju med literaturo in likovno umetnostjo, pretresanju objektivnega sveta v podobi znamenitih mest z njihovo arhitekturno in urbanistično podobo, razmišljanju o položaju muzealstva v sodobni družbi, in ne nazadnje celo ob pojavu nove bolezni covid-19.« Da kar nekaj esejev razgrinja človekove notranje razsežnosti ali stanja, ko avtor razmišlja o ljubezni, miru, samoti ipd., v vrsti teh meditacij pa se njegove ideje iztekajo tudi v presojo izbranih kulturno-političnih pojavov, kot so simpoziji in različne druge prireditve ob aktualnih temah, je še zapisala komisija.
Verjetno ni naključje, da se v enem teh primerov opredeljuje tudi do protestnih petkovih kolesarjenj kulturnikov po Ljubljani, ki se mu z vidika umetniškega ustvarjanja zdijo neutemeljena. Izhajajoč iz takšnega zornega kota pisanja avtor bralca vedno znova priteguje in prepriča z analizami svojih tem, pa tudi z jezikom, ki je domiseln in natančen, saj je po eni strani posledica živega čuta za besedo, po drugi pa velike razgledanosti esejista. Lahko rečemo, da na našem literarnem prizorišču le redko naletimo na tako vsebinsko tehtna, pristna in jezikovno spretno izpisana esejistična besedila. (iz utemeljitve komisije)