Zapri
Iskanje

Salezijanski brat kmalu svetnik, duhovnika mučenca pa blažena

Za vas piše:
M.M.Š.
Objava: 13. 04. 2022 / 10:23
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2022 / 10:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Salezijanski brat kmalu svetnik, duhovnika mučenca pa blažena

Salezijanski brat kmalu svetnik, duhovnika mučenca pa blažena
Artemij Zatti bo kmalu razglašen za svetnika. FOTO: Vatican Media
Papež Frančišek je potrdil izdajo novih odlokov, s katerimi so priznani en čudež, mučeništvo dveh duhovnikov in junaške kreposti sedmim Božjim služabnikom.

Za svetnika bo kmalu razglašen Artemij Zatti, salezijanski redovni brat iz Italije, za blažena pa duhovnika Giuseppe Bernardi in Mario Ghibaudo, poroča Radio Vatikan. Božji služabniki, ki so jim bile priznane junaške kreposti, pa so: španski škof Martin Fulgenzio Elorza Legaristi iz Kongregacije trpljenja Jezusa Kristusa (pasijonisti); italijanski škof Francesco Costantino Mazzieri iz reda minoritov; Lucie Noiret, ustanoviteljica Kongregacije služabnic Svetega Srca Jezusovega; tri laikinje: Španka Aurora Calvo Hernandez-Agero, Poljakinja Rosalia Celak in Italijanka Maria Aristea Ceccarelli.

Novi svetnik: Artemij Zatti

Artemij Zatti se je rodil 12. oktobra 1880 v kraju Boretti v Padski nižini, umrl pa 15. marca 1951 v Argentini. Pri devetih letih je že služil kruh kot kmečki delavec. Zaradi revščine je družina Zatti leta 1897 migrirala v Argentino in se naselila v mestu Bahìa Blanca. Mladi Artemij je takoj začel zahajati v župnijo, ki so jo vodili salezijanci. V župniku Carlu Cavalliju, pobožnem človeku izjemne dobrote, je našel svojega duhovnega voditelja, in prav ta ga je usmeril na pot salezijanskega življenja, za katero se je odločil pri 20 letih.

Če te Marija ozdravi, se boš tem bolnikom posvetil vse življenje.

Ko je Artemij skrbel za mladega duhovnika s tuberkulozo, je zbolel tudi sam. Očetovska skrb župnika Cavallija – ki ga je redno spremljal tudi na daljavo – je privedla do tega, da so ga poslali v salezijansko hišo v Viedmi, kjer je bilo za bolnega Artemija primernejše podnebje, predvsem pa misijonska bolnišnica z dobrim salezijanskim bolničarjem, ki je deloval kot »zdravnik«: to je bil Evazij Garrone. Artemija je povabil k molitvi k Mariji Pomočnici za ozdravitev in mu predlagal naslednjo zaobljubo: »Če te ozdravi, se boš tem bolnikom posvetil vse življenje«. Artemij je z veseljem opravil to obljubo in čudežno ozdravel. Dejal je: »Veroval sem, obljubil sem in bil sem ozdravljen.«

Njegova pot je bila zdaj jasno začrtana in navdušeno je stopil nanjo. S ponižnostjo in poslušnostjo je sprejel nemalo trpljenja, ko se je odrekel duhovništvu. Prve zaobljube je kot salezijanski brat izpovedal 11. januarja 1908, večne pa 8. februarja 1911. V skladu z obljubo, dano Mariji, se je takoj in v celoti posvetil bolnišnici. Sprva je skrbel za bližnjo lekarno, ko pa je leta 1913 umrl Garrone, je Artemij prevzel vso odgovornost za bolnišnico. Postal je namestnik direktorja, upravnik, strokovni medicinski brat, ki so ga cenili vsi, bolniki in zdravstveni delavci sami, ki so mu postopoma puščali vedno več svobode pri njegovem delu.

Njegov sloves svetniškega bolničarja se je razširil na jug Argentine in k njemu so vozili bolnike iz vse Patagonije.

Njegova služba pa kmalu ni bila omejena samo na bolnišnico, temveč se je razširila na celotno mesto. Ko so ga klicali, ob kateri koli uri podnevi ali ponoči, v vsakem vremenu, je odšel med kolibe predmestja in vse opravljal brezplačno. Njegov sloves svetniškega bolničarja se je razširil na jug Argentine in k njemu so vozili bolnike iz vse Patagonije. Raje so prihajali k svetniškemu bolničarju kot k svojemu zdravniku.

Artemij Zatti je v svojih pacientih videl Jezusa. Nekoč je sestro, ki jo je prosil za obleko za novega malega bolnika, celo vprašal, če ima obleko za 12-letnega Jezusa. Do bolnikov je bil izredno pozoren. Nekateri se spominjajo, da so ga videli nesti bolnika, ki je ponoči umrl, na svojem hrbtu v mrliško vežico, medtem pa je molil Psalm 130 (Iz globočine). Zvest je bil salezijanskemu duhu in geslu »delo in zmernost«. Ni iskal potrditev in osebnega zadovoljstva, ampak se je nenehno razdajal v služenju drugim. Nikoli si ni privoščil počitnic ali počitka. Nekateri pravijo, da je bilo edinih pet dni počitka tistih, ki jih je preživel v zaporu. Artemija so namreč aretirali zaradi pobeglega ujetnika, ki ga je sprejel v bolnišnico, in so mu naprtili krivdo za njegov pobeg, vendar so ga nato oprostili in ga izpustili.

Ko sem videl gospoda Zattija, se je moja nevera omajala.

Bil je človek, ki je hitro navezal stike; bil je izredno sočuten, rad je bil v družbi preprostih in skromnih ljudi. Predvsem pa je bil človek, ki je izžareval Boga. Eden izmed zdravnikov v bolnišnici, ki ni bil veren, je dejal: »Ko sem videl gospoda Zattija, se je moja nevera omajala.« Drugi pa je rekel: »Verjamem v Boga, odkar poznam gospoda Zattija.«

Leta 1950 je neutrudni bolničar padel z lestve, ob tem pa so se pokazali simptomi raka, ki ga je diagnosticiral kar sam. Kljub temu je svoje poslanstvo opravljal eno leto. Po junaško sprejetem trpljenju je umrl 15. marca 1951, obdan z naklonjenostjo in hvaležnostjo celotnega prebivalstva.

Čudež na Filipinih

Za blaženega ga je 14. aprila leta 2002 razglasil papež Janez Pavel II., čudež, ki je bil priznan na njegovo priprošnjo v procesu za kanonizacijo, pa sega v leto 2016 in je povezan z ozdravljenjem Filipinca iz mesta Tanauan. Ta je umiral zaradi hude ishemične možganske kapi, ki jo je še poslabšala močna krvavitev. Ker njegova družina ni imela denarja za operacijo, ga je 21. avgusta pripeljala domov. Vendar pa je 24. avgusta nenadoma odstranil nosno-žrelno cevko, preko katere je prejemal hrano in kisik, ter prosil, naj mu dajo jesti. V naslednjih dneh si je popolnoma opomogel in začel živeti normalno življenje. Za njegovo ozdravitev je vse od dneva, ko je bil sprejet v bolnišnico, na priprošnjo blaženega Artemija Zattija molil njegov brat, salezijanski brat v Rimu.

Mučeništvo dveh duhovnikov

Za blažena bosta razglašena duhovnika Giuseppe Bernardi in Mario Ghibaudo, ki sta umrla mučeniške smrti. Po premirju leta 1943 je bilo mesto Boves v zahodni Italiji križišče nemških sil in partizanskega boja. 19. septembra je po spopadu, v katerem je na vsaki strani umrla ena oseba, dva nemška vojaka pa sta bila zajeta, nemški major Peiper zagrozil, da bo uničil mesto, če ne bo uresničena naslednja zahteva: njegova vojaka morata biti osvobojena, truplo padlega vojaka pa izročeno Nemcem. Duhovnik Giuseppe Bernardi je s pomočjo Antonia Vasalla uspešno posredoval, tako da je bila zahteva izpolnjena, vendar je major kljub temu napadel mesto. Poleg je tega ukazal, naj duhovnika Bernardija in gospoda Vasalla naložijo v oklepno vozilo ter ju prisilijo, da gledata požiganje hiš in usmrtitve po hitrem postopku.

V teh okoliščinah je bil okoli 16.30 umorjen kaplan Mario Ghibaudo. Potem ko je na varno prepeljal deklice iz sirotišnice in druge ljudi, je pristopil k moškemu, ki so ga Nemci ranili, da bi mu podelil bolniško maziljenje. V tistem trenutku so začeli streljati tudi nanj, vojak pa ga je napadel s šibrovko in puško. Okoli 18. ure so tudi Giuseppeja Bernardija in Antonija Vasalla odpeljali na dvorišče, kjer so ju usmrtili in zažgali.

Sedem častitljivih Božjih služabnikov

Božji služabniki, ki so jim bile priznane junaške kreposti, pa so:

  • španski škof Martin Fulgenzio Elorza Legaristi iz kongregacije trpljenja Jezusa Kristusa (pasijonistov). Rodil se je leta 1899 in je dobesedno gradil duše in Božje hiše na revnem področju Peruja, ki mu je bilo zaupano. Pogosto je obiskoval župnije: peš, s konjem ali s kanujem. Začel je graditi stolnico in nove cerkve v vaseh, udeležil pa se je tudi prvih zasedanj drugega vatikanskega koncila. Umrl je leta 1966 v Limi.
  • italijanski škof Francesco Costantino Mazzieri iz reda minoritov, ki se je rodil leta 1889. Prepoznal je klic v misijone in bil skupaj s šestimi sobrati poslan v današnjo Zambijo, ki je bila tedaj angleška kolonija. 36 let se je posvečal intenzivni evangelizaciji, zaradi katere je Cerkev rasla kljub težkim razmeram. Bil je zelo ponižen in dejaven na karitativnem področju, posebej je pomagal gobavcem. Umrl je leta 1983 v sluhu svetosti.
  • Lucie Noiret, ustanoviteljica Kongregacije služabnic Svetega Srca Jezusovega, se je rodila leta 1832 v Franciji. Po noviciatu pri sestrah usmiljenkah je bila prestavljena v Imolo, kjer je delovala kot vzgojiteljica v domu za dekleta, ki so bila revna ali sirote. Ko se je vrhovna predstojnica odločila, da odpokliče sestre, je po nasvetu msgr. Luigija Tesorieria, škofa Imole, sestra Lucie nadaljevala s svojim poslanstvom v zavodu. Pridružilo se ji je precej deklet in tako se je začelo oblikovati prvo jedro nastajajoče kongregacije. Umrla je leta 1899 v Imoli.
  • Casimira Gruszczyńska se je rodila leta 1848 v kraju Kozienice v današnji Poljski, kjer je živela vse do smrti leta 1927. Pri desetih letih je naredila osebno zaobljubo čistosti, ki jo je z dovoljenjem župnika obnovila pri 21 letih med mašo v župnijski cerkvi. Naslednje leto ji je umrla mati in Casimira se je začela posvečati obiskovanju bolnikov in poučevanju verouka za otroke. Leta 1875 se je pridružila kongregaciji sester glasnic Srca Jezusovega, ko pa je carski režim odredil razpustitev redovnih ustanov na ozemlju Kraljevine Poljske, so sestre skrivaj nadaljevale svoje poslanstvo, vendar so opustile redovno obleko, da jih ne bi prepoznali. Sestra Casimira se je preselila v Varšavo, kjer je vodila zavetišče za invalidne učiteljice. Leta 1882 je ustanovila kongregacijo sester žalostnih, ki je skrbela za bolne in trpeče ter sledila pravilom Frančiškovega tretjega reda. Vodila jo je 45 let, hkrati pa je bila še vedno del kongregaciji sester glasnic. Leta 1922 ji je papež Pij XI. podelil odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice«.
  • s Poljske prihaja tudi Rosalia Celak, ki se je rodila leta 1901 v kraju Jachówka. Pri sedemnajstih letih je naredila osebno zaobljubo čistosti, pri triindvajsetih pa odšla v Krakov, kjer je eno leto pomagala starejši gospe pri hišnih opravilih. Zatem je delala kot bolniška strežnica na kirurškem oddelku bolnišnice sv. Lazarja, po dveh mesecih pa so jo prestavili na oddelek za kožne in venerične bolezni. Želela je postati sestra in je leta 1927 v Krakovu vstopila h klarisam, vendar pa zaradi šibkega zdravja ni mogla ostati pri njih. Po enem letu se je vrnila v bolnišnico, kjer je svoje delo ponovno opravljala z veliko prizadevnostjo in predanostjo ter si pridobila zaupanje in spoštovanje vseh. V zadnjem obdobju življenja je svojo vero živela v tesnem mističnem združenju z Jezusom. Umrla je v Krakovu, stara 43 let.
  • Španka Aurora Calvo Hernández-Agero se je rodila leta 1901 in je vse življenje živela v kraju Béjar. Odraščala je v globoko verni družini, njen brat je bil duhovnik. Tudi ona je želela posvetiti svoje življenju Bogu v redu bosonogih karmeličank, vendar je morala skrbeti za ostarelo mamo, zato ni mogla stopiti na pot kontemplativnega redovništva. Bila je katehistinja in si je prizadevala poglabljati svoje notranje življenje. Posvetila se je Devici Mariji in je kazala veliko gorečnost za duhovne vaje. Bila je slabega zdravja, umrla je zaradi pljučnice, stara 32 let.
  • zadnja laikinja, ki so ji bile priznane junaške kreposti, je Italijanka Maria Aristea Ceccarelli. Rodila se je leta 1883 v Anconi, v družini, kjer je niso marali. Njena mati, ki je bila nepismena, je bila zaprte narave in trdega srca, oče pa nasilen, vdajal se je igram in pijači. Deklica je odraščala v samoti ter psihološki in materialni bedi. Poznala je lakoto in mraz, pri šestih letih je začela delati kot šivilja. Po enajstih letih je poleg tega delala tudi v gostilni. Starši so jo primorali, da se je poročila z Iginom Bernacchijem. Z možem sta se dogovorila, da bosta živela kot brat in sestra pri njegovih starših. Aristea je bila zadolžena za gospodinjska opravila, poleg tega pa je delala še v družinski pekarni, mesnici in trgovini z živili. Tudi njen tast in mož sta bila nasilna, temu trpljenju pa se je leta 1902 pridružila še bolezen, zaradi katere so Aristei odstranili desno oko. Svojo tolažbo je našla v nenehni molitvi in ko sta se z možem zaradi njegove službe preselila v Rim, se je zaupala duhovnemu vodstvu dveh kamilijancev. Svoje poslanstvo je opravljala v bolnišnicah, zlasti med bolniki s tuberkulozo, med katerimi je bilo veliko otrok. Bolnike je obiskovala tudi na njihovih domovih, jih tolažila in jim materialno pomagala. Umrla je v Rimu na predvečer božiča leta 1971.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh