Samomor bližnjega je uničujoča tragedija, ki se lahko zgodi v najboljših družinah in najboljšim ljudem ter razbije življenja šokiranih svojcev, prijateljev, kolegov in drugih, ki jim je bil pokojni blizu.

Ko žalujemo smrt svojega prijatelja ali ljubljenega, se pogosto čutimo tudi izdani. V ta odnos smo vložili leta skrbi, zvestobe in potrpljenja, naenkrat pa se znajdemo zapuščeni in zavrnjeni. Porajajo se nam lahko boleča vprašanja kot so: ''Kako mi je lahko to storila?'', ''Ni mogel pomisliti na otroke?''. Zmedeni, zaradi tega, kar se je zgodilo, iščemo vse mogoče odgovore. Če bi pokojni za sabo pustil sporočilo, bi si z njim lahko pomagali interpretirati kaj se je dogajalo v njegovih ali njenih mislih pred samomorom.



Kar naprej se nam porajajo misli, ''ko bi le'', in ''Zakaj se nisem zavedala, kako bolan je bil?'' ''Če bi le prišel domov pravočasno.'', in podobno. Morda preplavljeni z občutkom krivde doživljamo, ne le izgubo, ampak tudi obtožbo, včasih celo izdajo. Morda čutimo, da nekako nismo ljubili dovolj ali da naš odnos ni bil dovolj dober.

Okrevanje po samomoru bližnjega je velika naloga, saj je proces zdravljenja zlomljenega srca boleč in počasen. Pot okrevanja zahteva, da sprejmemo svoja čustva, črpamo iz svojih notranjih virov ter razvijemo pozitiven odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pot okrevanja se začne z majhnimi koraki, ki vodijo od teme do upanja, od smrti do nove zaveze k življenju. V nadaljevanju navajamo nekaj nasvetov, ki lahko bližnjim pomaga pri soočanju z izgubo zaradi samomora.

- Naučite se živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Imamo nekaj namigov, zakaj se ljudje odločijo za samomor, in vemo, da je samomor pogosto odziv na neko vrsto izgube: na resničen ali navidezen neuspeh; na fizično, psihološko ali duhovno bolečino. Težave posameznika postanejo zanj edina stvar, ki obstaja v njegovem svetu in ne more si zamisliti, da bo življenje še kdaj postalo boljše. Ampak čeprav razumsko vse to vemo, vseeno lahko na čustveni ravni ostajamo zelo zmedeni. Za našimi vprašanji je zlomljeno srce, ki ga ni mogoče ozdraviti s preprostimi odgovori. Ljudje, ki storijo samomor, pogosto s seboj vzamejo tudi skrivnost njihovega življenja. Postopoma moramo izpustiti vprašanja ''zakaj'', sprejeti, kar se je zgodilo in živeti dalje.

- Dovolite si čas za slabe spomine. V zgodnjih fazah žalovanja preživeli pogosto doživljajo ponavljajoče predvajanje scene samomora, bodisi v svojih mislih ali nočnih morah. Morda se počutimo oropani prijetnih spominov in zatrti s ponavljanjem podrobnosti, ki so obkrožale končni dogodek. Preden stopimo v stik z dobrimi, lepimi spomini, se moramo spoprijeti z negativnimi. Ko bo bolečina postopoma postala manj intenzivna, bodo na površje zopet prišla pozitivna čustva ter postala pogostejša in trajnejša.

- Priznajte svoja občutja jeze. Bližnji pokojnika se nekako instinktivno nagibajo k zavračanju načina, na kakršnega je oseba izbrala končati svoje življenje. Lahko ji zamerimo, ker je odšla iz odnosa na podlagi izključno svojih lastnih pogojev. Jeza je pravzaprav naložba; ne jezimo se na nekoga, ki nam ni pomemben. Jeza zato ni nasprotje ljubezni, temveč je njena dimenzija – je znak ljubezni, ki je globoko ranjena. Jeza lahko pomaga preživeti in ponovno vstopiti v življenje, lahko pa postane tudi uničujoča. Odvisno je od tega, kako jo kanaliziramo. O svoji jezi se lahko poskusimo pogovoriti z razumevajočim prijateljem, duhovnikom, zdravnikom ali psihoterapevtom. Ali pa se o njej pogovorimo z Bogom. Lahko jo izrazimo v pismu pokojnemu. Jezo pomirimo tudi s pripravljenostjo odpustiti.

- Krivdo spremenite v odpuščanje. Večina preživelih krivi sebe za tisto, kar so ali niso storili. Imajo občutek, da je nekaj ostalo nedokončano. Težko opustijo svoje fantazije o rešitvi. Krivda spremlja veliko izkušenj nemoči in nepopolnosti. Lahko paralizira in demoralizira ali pa jo lahko preoblikujemo v samoodpuščanje in večjo kapaciteto za ljubezen do tistih, ki so še vedno krog nas. Okrevanje se začne, ko spoznamo, da ne moremo soditi svoje preteklosti z vedenjem, ki ga imamo zdaj, da sama ljubezen morda ne zadošča za rešitev življenja vseh, ki so v stiski, da za moč in odgovornost obstajajo omejitve, da niso bili edini vpliv v življenju pokojnika.

- Sprejmite osamljenost. Osamljenost je cena, ki jo plačamo za ljubezen. Ko umre ljubljena oseba, z njo umre tudi del nas. Do neke mere osamljenost lahko traja celo življenje, ker nihče ne more zamenjati ljubljene osebe. Obletnica, kraj ali skladba lahko prinesejo spomine in s tem tudi skelečo bolečino. Čutimo, da smo resnično razočarani, ker te, za nas posebne osebe, ni z nami, da bi z njo delili družinske spremembe, presenečenja in tudi žalost. Osamljenost nam lahko pomaga ozavestiti globine svoje ljubezni, iz katerih se lahko naučimo postati bolj senzitivni do izgub drugih in se obrnemo k Bogu, ki je vedno blizu.

- Črpajte iz svojih lastnih duhovnih virov. Žalujoči se morda sprašuje tudi, ali bo Bog umrlemu odpustil ali obsodil na pekel.' Medtem ko je samomor objektivno napačna odločitev, sodobni teologi poudarjajo, da lahko individualne okoliščine to odločitev naredijo subjektivno brez krivde. Tisti, ki si vzamejo življenje, so lahko tako zelo vznemirjeni, da se odločajo in delujejo povsem kompulzivno. Samo Bog ve, kaj je v srcu vsake osebe. To, da verjamemo, da Bog na dejanje naše bližnje osebe gleda sočutno, je tudi lahko vir tolažbe in pomiritve.

- Obnovite svojo samozavest. Samomor ljubljene osebe je strašen udarec za samopodobo bližnjega. Preživeli lahko čutijo, da jih skupnost obsoja, ker jim je spodletelo. Lahko čutijo, da je samomor sramota za družino, okolico ali celo skupnost. Nekateri imajo močno potrebo, da se umaknejo v kraj, kjer jih nihče ne pozna. In na žalost je sram tisti, ki mnogim preživelim onemogoča, da bi priznali in sprejeli samomor, prav to pa je pomemben del procesa žalovanja in okrevanja. Po uničujoči izkušnji samomora moramo pobrati koščke, ponovno potrditi zavezo k življenju in obnoviti zaupanje vase.

- Bodite potrpežljivi. Zapomnimo si, da čas sam po sebi ne zdravi. Kako porabimo čas, ki nam je podarjen, je pomembno. Ko moremo manj pogosto strmeti v preteklost in moremo prepoznati vrednost majhnih korakov, razvijemo okvir v katerem minevanje časa naredi izgubo vsaj nekoliko manj bolečo.

- Stopite v stik z drugimi. Žalujoči lahko pusti bolečini, da ga premaga, ali pa se odloči, da vstane in se odpravi naprej. Ko bo imel pogum, da bo svojo bolečino, ranljivost in sočutje podaril v skrbi za druge, bo odkril ključ za pomoč sebi, kajti ko se bolečina uporabi za približevanje, povezovanje z drugimi, postane kreativna in spreminjajoča ljubezen.

Samomor pušča preživelim globoke brazgotine. Vrnitve nazaj ni. Nihče ne more spremeniti, kar se je zgodilo. Lahko se zgolj naučimo živeti s tem in spremenimo svoj pogled – od preteklosti v prihodnost, od smrti v življenje. Bolečina bo zbledela, ljubezen se bo okrepila.


Matjaž Petrič, Center za zakonsko in družinsko terapijo Upanje

Prirejeno po: Father Arnaldo Pangrazzi: Bearing the Special Grief of Suicide.

10. septembra je bil svetovni dan preprečevanja samomora, ki smo ga pri Založbi Družina zaznamovali s predstavitvijo knjige Ko izgubiš.

Preberite tudi:

»Pogovor nas razbremenjuje in očiščuje«

Intervju z mag. Violeto Irgl, specialistko zakonske in družinske terapije, o pomoči svojcem, ki žalujejo po samomoru bližnjega.