Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Sara Praznik o razcvetu oratorija v domači župniji: Otrok mora biti slišan in sprejet

Za vas piše:
Lojze Grčman
Objava: 14. 07. 2023 / 06:00
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 14.07.2023 / 12:05
Ustavi predvajanje Nalaganje
Sara Praznik o razcvetu oratorija v domači župniji: Otrok mora biti slišan in sprejet
Sara Praznik je dekle številnih talentov. FOTO: Lojze Grčman

Sara Praznik o razcvetu oratorija v domači župniji: Otrok mora biti slišan in sprejet

»Všeč mi je tempo, ko se vseskozi nekaj dogaja.« In Sari Praznik iz Boštanja se trenutno vsekakor veliko dogaja! Obožuje igranje in petje. Diplomirana igralka muzikalov, ta naziv si je pridobila na študiju v Angliji, se je pod svojega prvega podpisala že pri 18 letih. Danes pa jih ustvarja z osnovnošolci. Dejavna je v kar šestih različnih glasbenih zasedbah. Njeni številni talenti pa so dejavno pomagali tudi pri razcvetu boštanjskega oratorija, ki ga je vodila sedem let.

A to še ni vse – več let je bila tudi katehistinja. Pri 23 letih o življenju razmišlja preudarno, a odločno sledi svojim glasbenim sanjam.

Kako se je začela vaša oratorijska zgodba?

V otroštvu sem bila udeleženka oratorija, mislim, da je trajal 14 dni. Bilo mi je fino. Generacija starejših animatorjev se je zamenjala, dolga leta zato ni bilo oratorija. Leta 2016 sem stopila do našega župnika Fonzija Žiberta in mu predlagala, da bi v župniji spet imeli oratorij. Bila sem stara 17 let. Prvo leto je prišlo šest otrok, imeli smo tri animatorje. A bilo je odlično! Potem je bilo vsako leto več otrok. Lani jih je bilo že okrog 70.

Na oratoriju. FOTO: Osebni arhiv Sare Praznik

Boštanj je relativno majhna vas. Na drugi strani Save je Sevnica, kjer salezijanci pripravljajo močan oratorij. Veliko ljudi sploh ni vedelo, da oratorij pri nas obstaja. Ena ključnih stvari je bila, da smo bili animatorji zelo povezani, kar so seveda začutili tudi otroci. Tudi oni so si zaželeli biti animatorji. Dobri odnosi, vzor – to pritegne. V enem letu smo dobili pet, šest novih animatorjev. Organizirala sem teambuildinge, filmske večere, kvize. Pa ne enkrat letno, ampak enkrat ali celo večkrat na mesec. Dobivali smo se, četudi smo le klepetali. Oratorij je darilo animatorjev. V tistem tednu animator vidi, kaj je naredil. Oratorij je češnjica na torti, vse prej pa je delo. Lani smo imeli 12 ali 13 animatorjev, letos imamo tri nove in tudi tri pripravnike.

Res? Ste torej uvedli "predanimatorsko" funkcijo?

Da, to so otroci, ki še niso šli k birmi, ampak bi radi bili animatorji. Sedmi razred. Že vedo, kako poteka oratorij, spoznavajo pa še organizacijski del: kako se pripravlja delavnice, igre, pohode …

Pogovor s Saro Praznik je bil najprej objavljen na portalu Aleteia.si.

Kaj je bilo ključno, da ste vzbudili zanimanje otrok?

Malo drugačni smo od drugih oratorijev. Prizadevamo si za dinamične kateheze. Želimo si slediti Don Boskovemu vodilu, da morajo biti animatorji v družbi otrok, najpomembnejše med odmori. Takrat se jim lahko najbolj približaš. Otrok vidi, da je sprejet, dobro se počuti. Ne želimo, da se vsak od animatorjev zavleče v svoj kot.

S kitaro v roki je vedno veselo. FOTO: Osebni arhiv Sare Praznik

Kako pa so se odzvali starši?

Lani smo med mašo prvič napravili nabirko za oratorij. Odziv je bil res velik. Starši nas zelo podpirajo, tudi s hrano. Na sploh pri nas župljani mlade zelo podpirajo.

Kako so, po vašem mnenju, otroci v teh sedmih letih napredovali?

Veliko otrok si želi, da bi postali animatorji. Oratorij želimo napraviti čim bolj dinamičen. Ne da se otroci usedejo in poslušajo, mi pa razlagamo. Lani, ko je bil središčna tema Ignacij Lojolski, smo eno od katehez zastavili takole: otroci so hodili od animatorja do animatorja na podlagi svojih izbir. Na primer – imaš raje torto ali sladoled? Na neki točki smo se animatorji dogovorili, da začnemo otroke pošiljati k oltarju. Povzetek kateheze je bil, da ne glede na tvojo odločitev, te ta nekako vedno pripelje do Boga. Ne glede na vse, kar storiš v življenju, kar smo na koncu otrokom tudi razložili. Otroci si najbolj zapomnijo izkušnjo.

Sara o življenju v Angliji: »Tri leta sem živela v Angliji. Saj je lepo, ampak …« FOTO: Osebni arhiv Sare Praznik

Ne želimo, da bi se počutili kot v šoli, ampak da tudi oni povedo kaj svojega, kako refleksijo, vsaj kak stavek. Seveda 70 otrok ne more razlagati, kaj so jedli za kosilo. Vsako jutro začnemo s stavkom Danes se počutim kot … Ob koncu oratorija pa povemo S seboj danes vzamem …

Kako pa ste z oratorijem zrasli vi osebno?

Vsako leto sem dobila neke nove kompetence, ki lahko pomagajo v življenju. Imamo tudi šolo za animatorje – s pogovori o Don Bosku, preventivnem vzgojnem sistemu, stebrih oratorija, delovanju v ekipi, vzgoji.

Kako lahko približamo vero otrokom, ki jo vidijo kot neko dodatno obveznost?

Skozi pesem, igro. Da mu pokažeš, da je iti k maši neka nagrada. Če otrok razume, zakaj je tam v nedeljo, da ni le zato, ker so rekli starši, je lažje. Sploh če je vključen v kako sodelovanje – imamo mladinske maše, močno skupino ministrantov in podobno.

Kaj pa v puberteti?

Poskušamo jih "uloviti". Omenila sem že animatorje pripravnike. Tudi birmance želimo čim bolj vključiti v pripravo oratorija in mladinske maše. To lahko ponudimo, nikogar ne moremo siliti. Sledijo našemu vzoru, to jim lahko damo. Spodbujamo, se pogovarjamo, odgovarjano na vprašanja, gradimo dobre odnose in jih morda tako približamo ekipi in jih vzporedno izgrajujemo še v veri. S frontalno metodo verouka, da predavaš, ne gre več. Oziroma kratek čas, nato otroke izgubiš.

V domači župniji. FOTO: Osebni arhiv Sare Praznike

To ste preverili tudi sami kot katehistinja.

Drži, v petem razredu smo se pogovarjali tudi o zakramentih. Nekoč smo na oratoriju imeli delavnico zakramentov. Imeli smo igro vlog: župnik, krščenec, oče, mama, polivanje z vodo … To so si zapomnili. V razredu se nočem predstaviti kot neka "huda" avtoriteta. Seveda moraš držati mir in disciplino, ampak pomembni so pristni stiki in vezi. Rada jih malo povprašam, kako so, da vsak dobi malo priložnosti, da pove, kaj mu leži na duši. Potem lažje dela. Otrok mora biti slišan in sprejet.

Sara je članica Big banda Sevnica, nastopa v duetu s Primožem Liscem, z dvema prijateljicama v zasedbi Veritas ter še z dvema priložnostnima zasedbama, ki nimata imena. Sodeluje tudi s kolegom klaviaturistom.

Obožujete muzikale. Enega pa sta sami ustvarili že pri 18 letih, in to celo v vlogi režiserke, koreografinje in igralke! Kako?

Naslov je bil Ameriške sanje, šlo je za celovečerni muzikal. Ne, ni bil povezan z Melanio Trump (smeh). Sestavili smo ga iz pesmi, ki so že obstajale, in jih po potrebi prevedli. Ogledalo si ga je 700 ali 800 ljudi, kar je bilo visoko nad pričakovanji. Vaje, koordinacija, organizacija, res je bilo ogromno dela. Dva ali tri mesece nisem želela niti slišati o glasbi. J Spraševala sem se, ali je to moja pot. A potrebovala sem le nekaj časa in je spet šlo.

Sara na odru. FOTO: Osebni arhiv Sare Praznik

Kako si kariero predstavljate v Sloveniji?

Vsekakor bi rada ostala tu. Tri leta sem živela v Angliji. Saj je lepo, ampak … Pri nas greš na vrt, si odrežeš solato in jo daš v skledo. Tam pa pereš grah, korenje in v lijak teče barva. Rada pa bi imela stabilno delo. Želim se vpisati na magisterij glasbene pedagogike, da bi postala učiteljica glasbe. Če bi me pred oratorijem in poučevanjem verouka vprašali, ali bi bila učiteljica, bi gotovo odgovorila, da ni možnosti. A gospod Fonzi me je postavil v katehetsko skupino birmancev in to je v mojem življenju marsikaj spremenilo.


Kupi v trgovini

Novo
Klic
Za mladino
24,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh