Sašo Avsenik je glasbenik, harmonikar in vodja ansambla, ki nadaljuje bogato družinsko glasbeno tradicijo. Avsenik se je v pogovoru predstavil ne le kot glasbenik, temveč tudi kot mož, oče in vnuk, ki kljub profesionalnim uspehom ostaja močno povezan z družino, tradicijo in vsakdanjimi življenjskimi vrednotami. 

»Če nisi za praznike doma, je to tako, kot da v jaslicah nekaj manjka.« (Sašo Avsenik)

Velika noč: med tradicijo, družino in vaško skupnostjo

Velika noč ima pri Avsenikovih posebno mesto. Kot je povedal, je bila velika noč v otroštvu zanj vedno izrazito družinski praznik, čeprav so ga pozneje zaradi koncertov večkrat preživeli na odru: »Sedem let zapored sem manjkal. Še očeta sem s sabo vzel, da sva oba igrala.« Danes pa božič in veliko noč znova doživlja drugače: »Zadnja leta sem ponovno z družino.« 

Težava je nastala ob nedeljah, saj se po maši lokalni glasbeniki dobijo, da skupaj zaigrajo in se podružijo. »Neka tradicija je, ki se ji reče fucanje, kjer mečejo kovance. Podobno je balinanju. Skratka, po maši smo šli za štiri ure tja, potem pa ponovno domov.« A ob tem dodaja, da je velikonočni zajtrk obvezen: »V petek smo barvali jajca z otroki. Jedi smo nesli v soboto k blagoslovu, v nedeljo pa maša in fucanje. Ponedeljek pa je bil prost dan oz. do zjutraj procesija.«

Sašo Avsenik je predstavil tudi ozadje nastajanja njihovih skladb. FOTO: FB Dom sv. Jožef Celje

Tradicija in družina neločljivo povezani

Avsenik je poudaril, da sta zanj tradicija in družina neločljivo povezani ter predstavljata temelj njegovega doživljanja praznikov in življenja nasploh. Povedal je, da se s časom pogled na praznike spreminja, še posebej ob odsotnosti bližnjih, ko spomini postanejo še močnejši in dragocenejši, zato še bolj ceni trenutke, kot so postavljanje jaslic, uporaba kadila in vračanje v domače običaje. 

Kot je razložil, je prav občutek doma in skupnosti tisti, ki praznikom daje pravo vsebino: »Če nisi za praznike doma, je to tako, kot da v jaslicah nekaj manjka.« Velika noč pa zanj osebno pomeni predvsem sporočilo upanja in svetlobe, ki se vrača tudi v težjih obdobjih življenja. Ob tem je omenil, da ga različne preizkušnje vedno znova spomnijo, da je pomembno ostati optimističen in verjeti v prihodnost: »Vedno pride svetloba na koncu.«

Župnik mi je takrat rekel: ‘A veš, da je sedaj že sedmo leto?’ Sem rekel, da ne vem, kaj to pomeni. ‘Ja, poročit se bo treba, drugače bo treba k spovedi.’ (Sašo Avsenik)

Družina kot temelj

Iz njegovega pripovedovanja je bilo jasno, da je družina njegova osrednja vrednota. S partnerko, ki je po izobrazbi glasbena pedagoginja, sta skupaj že od mladosti: »Stara sva bila 19 in 20 let, ko sva se spoznala. Nato sva se še sedem let spoznavala.« Ob tem se je spomnil trenutka: »Župnik mi je takrat rekel: ‘A veš, da je sedaj že sedmo leto?’ Sem rekel, da ne vem, kaj to pomeni. ‘Ja, poročit se bo treba, drugače bo treba k spovedi.’«

Danes sta z ženo Stašo starša treh hčera, družinsko življenje pa zavestno postavljata pred kariero: »Ko se začne družina širiti, se mi zdi, da je bilo tako najbolj pravilno.« Ob tem se zaveda tudi izkušenj dedka: »Moj stric nima fotografije, da bi bila z očetom Slavkom sama na morju. Takrat enostavno ni bilo mogoče. Ko pa so začeli Avseniki manj igrati, je stric odšel študirati v Ameriko, tako da pravzaprav nista imela nekakšnega družinskega življenja, se niti nista mogla poznati.« Zato si sam prizadeva za ravnovesje med glasbeno kariero in družino.

Ob prvi predstavitvi glasbe »Ena bolha za pomoč« na RTV SLO niso imeli še izbranega naslova. Določili so ga kar na licu mesta. FOTO: FB Dom sv. Jožef Celje

»V naših časih je bilo v glasbeni šoli prepovedano igrati Avsenikovo glasbo. Prišel sem na šolski nastop. So rekli: ‘Bi nam zaigral Golico?’ Pa sem rekel: ‘Ne znam.’ ‘Kaj pa znaš?’ ‘Znam madžarski ples, znam ciganski tango, znam ne vem kaj vse – samo Golice pa ne.’« (Sašo Avsenik)

Glasba kot način življenja

Za Avsenika glasba ni le poklic, ampak notranja potreba: »Glasba je način življenja. To je moja meditacija.« Kot otrok ni zdržal brez glasbe: »V avtu sem bil nemiren, če ni bilo glasbe.«

Zanimiv in za mnoge presenetljiv trenutek večera je bil, ko je priznal, da kot mlad glasbenik sploh ni znal zaigrati najbolj znane skladbe svoje družine – Na Golici. Kot je pojasnil: »V naših časih je bilo v glasbeni šoli prepovedano igrati Avsenikovo glasbo. Prišel sem na šolski nastop. So rekli: ‘Bi nam zaigral Golico?’ Pa sem rekel: ‘Ne znam.’ ‘Kaj pa znaš?’ ‘Znam madžarski ples, znam ciganski tango, znam vse možno – samo Golice pa ne.’«

Ko je želel to vrzel zapolniti, se je obrnil na dedka Slavka: »Jaz sem vprašal ata Slavka, če bi me naučil, pa mi je rekel, da se ne bo vmešaval, dokler imam učitelja v glasbeni šoli. Ko bom pa končal, bova pa začela.« Proti koncu glasbene šole se je vrnil k družinski tradiciji: »Bolj ko sem šel h koncu glasbene šole, bolj je učitelj rekel: ‘Kje si bil vsa ta leta?’ Sem rekel: ‘Zdaj končno začenjam igrati glasbo, ki me je zanimala, ki mi je všeč.’«

Kljub temu, da zaradi diagnoze ni mogel igrati na nastopih, ni nihče vrnil karte za nastop v Stožicah, Tivoliju itd. FOTO: FB Dom sv. Jožef Celje

Boj z boleznijo

Avsenik je opisal tudi, da so mu diagnosticirali fokalno distonijo, nevrološko motnjo, ki nastane zaradi ponavljajočih gibov in stresa ter povzroča napačno usklajevanje gibov v roki. Pri njem se je bolezen kazala v težavah pri igranju harmonike. Igranje je moral prilagoditi in hkrati začeti z intenzivno terapijo ter vajami, ki jih je spoznal v Barceloni.

Bolezen je pomembno vplivala na njegove nastope, zato je celo načrtoval začasen umik, saj bi mu nadaljnje igranje lahko stanje še poslabšalo. Zdravljenje zahteva veliko discipline: »Vsak dan moram od dve do tri ure biti discipliniran ter te vaje izvajati.« Ob tem poudarja, da je kljub težki diagnozi ohranil motivacijo zaradi družine in ljubezni do glasbe ter da se stanje postopoma izboljšuje. 

Z ženo imava rada, da je glasba v hiši, da ni tišine. (Sašo Avsenik)

»Sestre Avsenik«?

Na koncu pogovora se je 34-letni Gorenjec dotaknil tudi svojih hčera in z iskrenim ponosom govoril o njihovem odnosu do glasbe. Čeprav jih ne želi siliti v glasbeno pot, opaža, da so že zelo zgodaj razvile posluh in občutek za ritem, kar ga hkrati veseli in nekoliko preseneča.

»Super posluh imajo. Ko pridejo na naš koncert, kar migajo in plešejo, tako da se zelo dobro počutijo. Enkrat je ena učiteljica glasbe vadila na klavir in je moja hčerka prišla zraven in je točno odpela. Učiteljica je bila takrat začudena, kako je možno, da je pri petih letih tako hitro našla in zadela intervale.« Kot je razložil, se pozna, da je na harmoniki vadil lestvice, medtem ko je bila hči poleg in ga je med odraščanjem poslušala.

Ob tem je poudaril tudi vzdušje doma, kjer glasba ni nekaj vsiljenega, ampak naravni del vsakdana: »Z ženo imava rada, da je glasba v hiši, da ni tišine.« A kaj bodo postale, ko bodo starejše, ne ve, a vendarle je eden od poslušalcev med občinstvom podal idejo: »Sestre Avsenik«. 

Dedek Slavko navdih, ne breme

O svojem dedku govori z velikim spoštovanjem, a brez občutka teže: »Jaz bi rekel, da me navdihuje.« Posebej ga navdušuje njegova ustvarjalnost: »Rekel je, da je največ idej dobil v avtu, ko se je vozil s koncerta na koncert.« Hkrati pa priznava, da je danes zaradi hitrega tempa in tehnologije težje najti takšen mir za ustvarjanje, saj so telefoni povsod.